Tiskane izdaje
Letos bržkone ne bo denarja za odhod na Kubo. Prav nič poceni ni, v prihodnje bo še dražje. Zdaj, ko se tam veliko spreminja, še več pa se bo, bodo prihajali Američani, njim bodo morali Kubanci prilagoditi ponudbo. Američanom pa bo vse razmeroma poceni, saj jim za pot ne bo potrebno odšteti celih denarjev kakor Evropejcem. S trajektom s Floride ni daleč, tudi poceni je, v prihodnje bo še bolj. O tem, kako bodo za konec tedna skočili v Havano na najlepše veselice, kar jih poželi srce, Američani že dolgo sanjajo, stric Sam jim tega nikakor ni dovolil več kot pol stoletja.
Za nas, ki se vozimo na Kubo s tega konca sveta, je zaradi oddaljenosti vse dražje. Kar ponujajo turistu, ni zelo drago, je pa razmeroma skromno v primerjavi z drugimi destinacijami. Ker pa je Kuba vsaj za zdaj še drugačna od drugih turističnih krajev, je zanimiva, privlačna, drugačna. Turisti odhajajo vsako leto. Če ne drugega, gredo gledat, ali je res, kar pripovedujejo o Kubi. Užit, kar je ostalo od otoka, ki si je upal za pol stoletja po svoji poti, pa če je bila še tako težka.
Precej je treba odšteti za letalo, kar preveč stane za upokojenca. Denar, ki bi ga sicer zapravil za hotele, pa ponavadi vsaj dvojno porabimo za nakupe, ki so nujni, tako smo se nekako navadili v skoraj štirih desetletjih. Malo neseš temu, malo onemu, malo prijateljem, malo sosedom, malo sošolcem svojih otrok in njihovim otrokom. Malo več seveda naši Dulce in njeni družini.
Dulce je kot gospodinja skrbela za nas, ko smo živeli tam, zdaj moramo mi poskrbeti zanjo, kolikor zmoremo. Vsem, zlasti najbližjim prijateljem, je treba nesti zdravila, predvsem tista za nas dokaj običajna, ki jih lahko dobiš v lekarni brez recepta, tam pa jih dobijo samo za konvertibilno valuto. Taka valuta, konvertibilni peso, ki je približno enak dolarju, pa je dostopna samo tistim, ki imajo sorodnike onkraj morja v Miamiju ali kje drugod po svetu. Kdor tega nima, je čarovnik, ki preživi z desetimi ali dvajsetimi dolarji na mesec. Družina naše Dulce je podobna nadzemeljskim bitjem, saj z osmimi dolarji na mesec, kolikor dobi pokojnine njen mož Jorge, preživijo tri generacije, ki se drenjajo na dobrih tridesetih kvadratnih metrih. Dulce in Jorge, njuna hči, pa njena hči, Dulcejina vnukinja, na kosilo sila rada pride še ena vnukinja, ki tudi ima že hčer ... Ta je že četrta generacija, ki ji k sreči ni treba živeti na tistih 30 kvadratih ...
Razlike med premožnimi in revnimi so tudi na Kubi zmeraj večje, zato tudi kubanski prijatelji, ki so dolgo mislili, da je drugod po svetu en sam hudičev kapitalizem ali pa Indija Koromandija, odvisno od očal, ki jih ima nataknjene kdo od njih, počasi že razumejo, da tudi mi, ki nismo iz njihovega sveta, nimamo denarnic brez dna. Dolgo so razen partijskih funkcionarjev namreč vsi mislili, da je pri njih vse najslabše, drugod pa vse najboljše. Pričakovali so od prijateljev in znancev iz tujine vse, kar so kje na reklamah videli novega. Neverjetno se jim je zdelo, zlasti mlajšim, da jim nisi prinesel zadnjega i-phona, ampak navaden mobi, kakor ga uporabljaš tudi sam. Zdaj, ko tudi pri njih premožni lahko kupijo, kar hočejo, drugi pa nič, že razumejo, da je svet bolj zapleten od podob, ki so jim jih slikali na eni ali na drugi strani.
Ko takole otožno ugotavljam, da letos Kube najbrž ne bom videl, se sprašujem, o čem neki razmišljajo moji prijatelji zdaj, ko so njihovi veljaki sklenili prijateljstvo s tistimi, ki so bili za navadnega Kubanca vedno naslikani kot nasprotniki, sovražniki, živi zlodeji. Da so to storili predvsem zato, ker so sami zavozili, je že dolgo jasno vsem, prisklednikom oblastnikov in drugim, ki so večina.
Sprašujem se, kaj neki v Miamiju misli naša prijateljica Tatiana, njej smo po odhodu iz Havane pustili dve psički, pritlikavi šnavcerki. Poskrbela je za imeniten pasji zarod, še vedno hodimo gledat naše pasje pravnuke in pravnukinje. Po odhodu Rusov, ko je kubanska medicina padla v globoko brezno, se je ta naša prijateljica odločila za novo kariero, nehala je biti zdravnica, postala je slikarka, turistična vodička, tudi po svetu priznana umetniška fotografka, celo zanimiv kubanski izvozni artikel. Dovolili so ji, da je šla predavat v Jeruzalem, razstavljat po vsem svetu, samo v ZDA ni smela. Naposled pa je dobila dovoljenje za v Kanado. Tam pa so jo čakali sorodniki, mahnila jo je naravnost v Miami, med svoje, ki jih je na Floridi več milijonov. Vrnila se je k svojemu zdravniškemu poklicu, opravila vse strokovne izpite, ki so jih zahtevali Američani, po nekaj letih je spet postala profesorica, danes je direktorica ene izmed medicinskih fakultet onkraj morja. Ves čas pa sanja, da bi se vrnila. Večkrat se slišimo ali si pišemo, zdaj se mi zdi negotova, zmedena. Kubanci so strašno navezani na domači otok, pa čeprav tako radi bežijo kamorkoli drugam.
Sprašujem se, kaj neki razmišlja Gabriel Molina, njemu sem pustil mladičko dobermanko. Vidiva se pravzaprav vsako leto, vsakokrat se dobimo pri njem doma. Manjka mi dolg pogovor z njim, takih sem vajen že desetletja. S Fidelom je bil na Sierri Maestri, potem je z Garcio Marquezom ustanavljal tiskovno agencijo, pa s pokojnim prijateljem Changom kubansko novo televizijo, desetletja je bil direktor edinega časnika v državi. Pred mnogimi leti mi je zaupal, da je on tisti, ki mora vohuniti za menoj. Od takrat sva prava prijatelja. Med starejšimi je pravzaprav Gabriel eden redkih pravih prijateljev, ki so mi ostali na otoku. Zadnja leta jih je veliko preminilo. Chango, pa Carlos Manuel De Cespedes, ki je bil duhovnik, pa še potomec očeta kubanske domovine, pa Luis Baez, ki je izšel iz jezuitskih šol kot Fidel Castro in je vse življenje pisal knjige o Fidelu, kakšna dva ducata jih je.
Sprašujem se, kaj neki te dni, ko se jim svet postavlja na glavo, razmišljajo mlajši, nekoč otroci naših sosedov ali sošolci naših otrok, danes zreli ljudje pri štirideset ali nekaj več. Tisti, ki so kljub množičnemu odhajanju svoje generacije ostali na Kubi, pa so se nekako znašli. Eden izmed njih, ime bom prihranil zase, je med bančnimi direktorji, njega bi zelo rad slišal, pa ne po telefonu. Revež je imel opravka s tujci, zato je imel nenehno slabo vest. Pa ne zaradi tega, ker mu je bilo prepovedano se zasebno družiti s tujimi državljani, ampak zato, ker je vedel, da bo vsak tujec, ki je kaj vložil, zagotovo vse izgubil. Vlagatelji so prihajali, ko pa so ugotovili, da so si opekli prste in spoznali, da je res, na kar so jih opozarjali drugi, so pospravili, kar jim je odstalo in odšli. Zakoni so se velikokrat čez noč spremenili, banka jim ni mogla izplačati vloženega, prisluženega denarja.
Zanima me tudi, kaj neki si misli še en neimenovani znanec, ki je kar visoko prilezel na partijski državni lestvici, ko pa se je upokojil, je najprej spravil iz države vse štiri sinove. On je bil tisti, ki je namignil, da se pravzaprav ne izplača nositi denarja in ga vlagati na otoku. Pravila so jasna, je rekel. Tisti, ki vlaga, prinese denar, znanje, stroje, zagotovi tudi trg. Tudi vsa tveganja so njegova. Dobiček pač ne.
Še najbolj zmedena je ta trenutek najbrž naša Dulce. Vse življenje si je želela v Ameriko, tja je odšla vsa njena širša družina, tudi njena sinova iz prvega zakona, potomca visokega oficirja, ki je tudi pobegnil na Florido. Ko so naposled tudi njej kubanske oblasti odobrile odhod, pred tem pa Američani prihod v Miami, je vse dobro premislila in ugotovila, da tudi Amerika ni Indija Koromandija. Tukaj sem vsaj doma, pri sedemdesetih bi bilo res trapasto začenjati znova, je rekla.
Predvsem bi rad slišal še malo mlajšo generacijo, tiste, ki niso bili več deležni dobrih šol iz dobrih sedemdesetih in osemdesetih let Revolucije, pa tudi nekoč slavljene visoke ravni zdravstva niso več poznali. O nekoč slavnem zdravstvu še vedno govorijo plakati in propagandna literatura.
