Tiskane izdaje
Začelo se je že spomladi, ko je papež Frančišek oznanil, da hoče imeti svoje »jubilejno leto«. Ker si rednega ne more privoščiti, na vrsto bo prišlo šele čez desetletje, si je omislil izrednega. Jubilejno leto usmiljenja se bo imenovalo, začelo se bo 8. decembra letos, izjemno pomembno bo za Cerkev in za njeno očiščenje, tudi za pospravljanje nesnage in popravljanje hudih zmot, ki so se začele s prejšnjim jubilejem leta 2000.
Pa ni vse tako preprosto, kakor se zdi na prvi pogled in kakor si je zamislil papež. Jubilejna leta so bila vedno kamen spotike, tudi leglo korupcije, astronomsko velikih kraj, milijionov in milijard, ki so poniknile. Če ne bi bilo jubilejev in pretkane prodaje odpustkov zaslepljenim romarjem, ki sodijo k jubilejem, morda celo ne bi obstajala luteranska cerkev.
Jubilej, beseda izhaja iz besede jovel, ki pomeni rog (z rogom so oznanjali začetek jubilejnega leta), je prastar judovski običaj. V hebrejskem svetu so vsakih 50 let uredili odnose med seboj, vračali ali odpisovali so si dolgove, vračala se je enakopravnost, obubožani so se vračali med aktivne ljudi, črtali so tudi kazni. Bogati so morali osvobajati sužnje, vsi otroci Izraela so si bili spet enakovredni. V Katoliški cerkvi si je hebrejsko navado sposodil papež Bonifacij VIII. leta 1300. Določili so, da bodo praznovali vsakih 50 let, kakor je bilo v navadi v stari judovski tradiciji. Potem so obdobje med jubileji prepolovili, češ da mora vsaka generacija doživeti praznovanje očiščenja in izravnave. Predvsem pa je bilo mogoče obilno pobirati denar od skesanih grešnikov vsakih 25 in ne samo na 50 let.
Sveto leto, ki ga bo 8. decembra letos slovesno odprl papež Frančišek, bo že 29. jubilej v zgodovini Katoliške cerkve. Kar 24 jubilejev je bilo rednih, se pravi vsakih 50 oziroma pozneje vsakih 25 let, taka sta bila tudi jubileja, ki sta jih razglasila Pavel VI. leta 1975 in Janez Pavel II. leta 2000. Pet je bilo izrednih, kakor bo izreden tudi ta, ki se bo začel letos decembra in bo nosil letnico 2016.
Vsak papež sme sklicati Sveto leto, kakor pravijo jubilejnemu letu, ni mu treba čakati četrt stoletja. Benedikt XVI., ki je nasledil organizatorja velikega, največjega jubileja leta 2000 Karla Wojtylo, zdaj svetega Janeza Pavla II., ni hotel organizirati svojega leta, tudi Wojtylovemu je nasprotoval. Podobno kot davno nekoč Luter je − tako pravijo zdaj − je Ratzinger svaril pred odpustki, razsipništvom in cirkusom, ki pripelje v Rim milijone in milijone vernikov.
Papež Bergoglio je ukazal »svoje« jubilejno leto komaj dve leti po prihodu na Petrov prestol. Leto usmiljenja je del njegovega projekta očiščenja Cerkve, tudi čiščenja posledic prejšnjega jubileja. Prepričani so, da se je prav v času jubileja pred petnajstimi leti začela nabirati nesnaga, ki je naposled prisilila k odstopu papeža Ratzingerja, ko ni več zmogel brzdati svojih po denarju in časteh pohlepnih podanikov v rimski kuriji.
Zdaj, ko se je papež Frančišek urejanja razmer lotil drugače do predhodnikov, v Vatikanu ne skrivajo več imen glavnih krivcev za izginjanje denarja. Na prvo mesto postavljajo kardinala Seppeja, ki ga je papež Wojtyla postavil za organizacijskega šefa svojega jubileja. Na »razglasni deski« so tudi imena škofov in kardinalov, ki so Seppeju pomagali pri organizaciji Svetega leta. Na civilni, laični strani je na prvem mestu seznama krivcev Francesco Rutelli, ki je bil rimski župan in se je šopiril s papežem na vsaki prireditvi, vse skupaj pa naposled plačal s trpkim slovesom od politične kariere. V »kliko«, ki je organizirala prejšnji jubilej in pomagala k izginotju milijonov in milijard ervrov in lir, štejejo tudi nekatere tedanje ministre, pa mestne funkcionarje in gradbene barone, ki so se zahvaljujoč prijateljem v mestnih in državnih vrhovih omastili pri javnih delih, ki niso bila nikoli končana.
Dobre tri mesece pred začetkom Bergogliovega izrednega jubilejnega leta usmiljenja so se v Rimu te dni zbudili na mestni in na državni ravni. Javno so vprašali, koliko bo ta papeževa zamisel stala in zakaj so jim v Vatikanu dogodek oznanili samo osem mesecev pred začetkom praznovanja. Kdo bo tokrat plačal, da se bodo romarji lahko sprehajali po mestu in molili pred baziliko, da jim bo udobno, da se bodo počutili, kakor se spodobi. Tako se sprašujejo mediji in tudi nekateri kolikor toliko trezni politiki, ki vedo, kaj pomeni tako velik zalogaj in se tudi zavedajo, da bo veliko pomembnih glav odnesel tudi ta jubilej, ki se še ni začel.
V samo treh mesecih je potrebno urediti ceste in podhode, zagotoviti prenočišča, poskrbeti za zdravstvo, ki je mestu zadnja leta propadlo na vseh ravneh. Tudi za varnost bo treba paziti vse leto. Že dolgo pa je jasno, da za vse skrbi laični del Večnega mesta, ki tudi vse plača. Posvečeni del mesta si v zgodovino zapiše duhovne in tudi oprijemljive dosežke.
Kdo bo na koncu pospravil denar, kolikor ga bo pač ostalo, je v Rimu jasno, pravijo kritiki, ki terjajo do Vatikana, naj tudi cerkvena drđžava primakne kaj otiljivega. Desničarski časnik Tempo je pred dnevi zapisal, da je znal vatikanski velikanski in dobro naoljeni aparat pred poldrugim desetletjem speljati na svoj mlin prav vsak evro, kar se jih je steklo v blagajne med jubilejnem letu 2000. Rimljani pa so takrat iz svojega proračuna za Wojtylovo leto, ki mu Bergoglio zdaj pravi, da je bilo »medijski lunapark«, odšteli milijardo 750 milijonov lir. Največ je šlo za javna dela, ki jih niso nikoli uresničili. Prav nič od zapravljenega denarja menda ni prišlo nazaj v mestne blagajne.
Mesto Rim, ki se skupaj s pravosodjem in celo državno vladno garnituro zadnje čase intenzivno ukvarja s svojim mafijskim podzemljem, denarja za jubilej nima, svarijo trezni politiki. Država je sicer prispevala svoj delež, pred dnevi je mestni upravi v ta namen dodelila 33 milijonov evrov. Od 33 milijonov do najmanj sto milijonov, kolikor naj bi stal jubilej v svoji doslej najskromnejši izvedbi, je velika luknja.
Mestna uprava je že sporočila, da tokrat za romarje ne bo zastonjkarske zdravstvene oskrbe, kakor je bila leta 2000, ko so ljudje omedlevali od vročine in so jih vozili v bolnišnice, ki nikomur niso nič zaračunale. Zdaj bo vsak romarski obisk pri zdravniku stal 50 evrov, napovedujejo na mestni upravi. Malo bolj cinični komentatorji pa dodajajo, da za teh 50 evrov bolni romar ne bo dobil nič, saj je zdravstvo v mestu v razkroju.
Sveto mesto Rim je s svojim županstvom na Kapitolu dandanes v večji krizi, kakor je Grčija, je posvaril zastavonoša desničarskih komentatorjev Vittorio Feltri, ki kakor še marsikdo ne prenese rimske levosredinske uprave in njenega župana Marina, ki je poletje prebil v Združenih državah Amerike in tam pisal knjigo. Marino je slaven zdravnik, ki je kariero začel in sklenil v ZDA, ko se je vrnil domov, pa se je zagnal v politiko. Sodi v katoliški del levosredinske politike, cerkev mu je izdatno pomagala zmagati na županskih volitvah.
