Tiskane izdaje
Prav zanimiv konec tedna je bil zadnji julijski. Veliki dogodki, pa ne prav veliki odzivi nanje, topli aplavzi ljudi, ki samo napol spadajo k elitam, in čisto navadnih smrtnikov pa hladne računice politikov, ki jim ni čisto jasno, kako dolg bo njihov vek.
Pa ni bil tak vtis samo na Poljskem, kjer je papež, novodobni rimski cesar, obilno žel navdušenje med mladimi z vseh koncev sveta na poljanah pri Krakovu. Med poljskimi politiki, tistimi iz vladnih posvetnih poslopij in tistimi iz nadškofijskih palač, ki so tokrat enako usmerjeni k istim mitologijam in istim svetovnonazorskim opredelitvam, če to sploh še kaj pomeni v sodobni politiki, pa ni naletel ravno na prijazen sprejem.
Tudi na Slovenskem, gledano malo iz vesolja, ni bilo dosti drugače. Izbranci, ki so dobili akreditacije, da so lahko štiri ali pet ur stali pod Vršičem, so ploskali novodobnemu ruskemu carju. Politiki, ki so se − vsaj nekateri sila redki izvoljenci gostitelja − zdrenjali tudi skozi vrata na grad Brdo, pa so se držali malo vsak po svoje. Eni so poskušali kaj povedati po svojih besedah, drugi so v svoje misli in besede prevajali bruseljske nareke. Eni so govorili o enem poudarku, nekakšni zgolj in samo pieteti, drugi so stali na zemlji, celo na kamenju, o stanju duha na svetu so rekli nekaj besed, pa o poslih, ki niso pietetni, ampak od njih živimo.
Najbrž je bilo izrečenega tudi še kaj nepovabljenim ušesom neznanega, o tem bomo kaj izvedeli pozneje ali pa tudi ne. Svet se ta konec tedna ni veliko spremenil, če bi sodili samo po Krakovu in Kranjski Gori. Tudi mediji, razen naših v primeru Ruske kapelice, pa vatikanskih v primeru krakovskega praznovanja mladih katoličanov, se niso ravno potrudili. Ocenili so najbrž, da ni bilo vredno posebnega truda.
O papežu Bergogliu, ki je šel v deželo svojega predhodnika Wojtyle slavit z mladimi, hkrati pa obiskal Poljake, o katerih mu je jasno, da jim ni ravno pri duši, smo lahko izvedeli več kot o Putinu v Sloveniji. Svoje sveto leto, ki ga je namenil usmiljenju, je prenesel na Poljsko tudi z namenom, da prepriča poljsko posvetno in cerkveno politično elito, kako narobe je graditi okope proti revežem, ki prihajajo z Jutrovega, pri tem pa govoriti svetu o verskih vojnah, o usodnem spopadu med krščanstvom in islamom.
Vojna se že dogaja, se strinja papež, vendar svari, da ne gre za versko vojno. S svojimi besedami lahko prepriča mlade vernike, je bilo hitro jasno v Krakovu, kardinalov, nadškofov, škofov in velikega števila duhovnikov pa ne zmore, ne v Krakovu ne kje drugje, tudi v Rimu težko. Multikulturnost je priložnost, ne pa grožnja, je večkrat omenil. Prav mogoče je, da je imel v mislih izsledke strah vzbujajočih študij, ki so jih pripravili pod okriljem Združenih narodov.
V njih ugotavljajo, da Afrika raste tako zelo hitro, prirastek je mogoče šteti v sto in sto milijonih, v nekaj desetletjih v milijardah, da bo Evropo s širjenjem prebivalstva in iskanjem prostora pod soncem pohrustala v enem samem stoletju, če ne še prej. In res je, v Afriki se širi islam. Narodi, ki ne poskrbijo za razplod, namesto z razvojnimi načrti pa se ukvarjajo z urejanjem preteklosti, pisanjem zgodovine vedno na novo, pač ne bodo preživeli, ker se bo njihovo število zmanjšalo na minimum, svari študija.
Papež Bergoglio se na Poljskem ni obnašal prav nič cesarsko, pa čeprav je njegova institucija po strukturi in prepričanju nadaljevanje rimskega imperija, on pa naslednik rimskih cesarjev. Takih cesarskih navad iz Argentine, kamor je njegova družina prišla med migranti tistega časa v prejšnjem stoletju, pač ni prinesel v Rim. Tudi zato morda mu verniki na trgu pred baziliko tako navdušeno ploskajo in molijo z njim, prelati za obzidjem, torej za njegovim hrbtom, ko govori množici, pa ga ne jemljejo tako zelo zares, komaj čakajo, da se na vrhu kaj spremeni.
Pikri komentatorji od časa do časa pripomnijo, da razlika v pogledih med množico in prelati ni nič čudnega. Romarji so verniki, večinoma pobožni ljudje, prelati za obzidjem pa so elita, politiki so. Med njimi je prav gotovo tudi kakšen pobožen mož, pravijo. Prav veliko jih pa ni, se namuznejo. Poljaki so imeli v gosteh moža, ki mu nikakor ne pripisujejo enakih lastnosti in velikih zaslug kot svojemu svetniku Karlu Wojtyli. Janez Pavel II. je pomagal porušiti komunizem, Frančišek pa obuja levičarske poglede, mu očitajo. Razlagi, da gre za obnavljanje prvotnih krščanskih naukov, ne prisluhnejo. Usmiljenje, ki je geslo cerkvenega svetega jubilejnega leta, je že lepa stvar, ni pa v redu, če usmiljenje velja tudi za begunce. Papež je o usmiljenju govoril ves čas, pa tega gostitelji niso slišali.
Tudi ruski car se v Sloveniji ni obnašal nič posebej carsko, prijazen je bil, naklonjeno se je držal, prišel je povedat, kar se je namenil sporočiti naši sedanji širši skupnosti, evropski. Carsko se ni držal, samozavestno pač. Ta čas je pravzaprav edina velika, strah vzbujajoča osebnost na svetu. Obama se že poslavlja, o nasledniku še ne vemo, kdo bo. Putin pa je trdno na položaju in vlada kot nihče drug, razen morda turškega Erdoğana.
Saj, Erdoğan je tisti, ki nam na balkanske poti lahko že ob prvi priliki pošlje novo pošiljko beguncev, migrantov in med njimi morda kakšnega poklicnega terorista, kar se ob takšnih množicah lahko zgodi, kakor se je ob vseh velikih selitvah v zgodovini. Potem bi Poljaki Bergogliu pokadili pod nos, da so imeli prav! Naši pa bi povedali, kako prav je, da so pri Madžarih kupili žično ograjo. Erdoğan, ki stvari ureja po svoje, hoče biti Evropejec, nagrado hoče za svoje čistke, ki jih sila težko doumemo. Če ne bo Evropejec, bo pa begunce spustil nad nas.
Bolj in prej hoče biti Evropejec Erdoğan od Putina, pa so Rusi Evropejci, del evropske kulture so. Sankcije so jim namenili zaradi Krima, kar je prav, ne pa logično, malo prej je Evropa, ponavadi tudi mi z njo, sprejela in podprla vojne in obračune na Jutrovem, zaradi katerih ni bil nihče sankcioniran s trgovinskimi barierami.
Še nekaj se dogaja te dni, pa gre mimo kot lanski sneg. Deset let mineva, odkar je večni Fidel Castro prepustil oblast bratu Raúlu. Fidel, ki se je dal doma častiti po božje in je o svoji genialnosti prepričal tudi veliko ljudi po vsem svetu, se spreminja v legendo. Čez nekaj dni se ga bodo spet spomnili in ga spet slavili po božje, ker bo praznoval devetdeseti rojstni dan. Kako malo časa je minilo, odkar je Raúl sklenil pakt z Obamo in so začele padati bariere. Celo katolištvo in pravoslavstvo sta si po tisočletju ponudila roko v Havani, kajti v sili hudič muhe žre. Pa se za otok, ki je bil rdeč in hudičev in sovražnik civilizacije, komaj še kdo zmeni.
