Tiskane izdaje
Kar tule pišem, je skoraj črna kronika. V kakšnem drugem času in v drugačnih razmerah se kaj takega, kakor je tale zgodba, skoraj gotovo ne bi zgodilo, vsaj vedeli ne bi, da se je. Pa so zdaj zvezde pač postavljene tako, da nekaterih stvari ni mogoče pospraviti pod preprogo. Razvejo se, tako kot se je na Slovenskem razvedelo za »božji krah« in se vsaj nekaj malega ve tudi o tem, kdo je pokupil zapravljeno imetje mariborske nadškofije. Povedo jih na glas, da bi bila škoda videti manjša. Predvsem moralna škoda, ta je vendar najpomembnejša, pravijo. Otipljiva škoda za institucijo pa v primeru salezijancev ta trenutek znaša sto milijonov evrov.
Konec črne kronike o velikih finančnih čarovnijah, zlasti zadnji stavki, ki vsekakor sodijo na začetek, zveni kar obetavno. Za moralno podobo skoraj zdravilno. Zraven pa tudi skladno s sedanjimi smernicami institucije, ki ji pripadajo vsi, ki sodelujejo v zgodbi. Salezijanci, spoštovan in upoštevan katoliški red, ki se ukvarja z izobraževanjem in deluje v 132 državah po svetu, bo preselil svoj glavni stan. Tak je sklep, ki ga ne bodo spreminjali, ker bi v tem primeru pregloboko zagrebli v blato in bi morda zasmrdelo. Sploh pa je o izselitvi odločilo italijansko vrhovno sodišče in se ni mogoče pritožiti.
Iz palač na obrobju Rima, ki so res prevelike in preveč razkošne za sedanje čase, se bodo vrhovi salezijanskega reda preselili nekam bliže središču mesta in bliže Vatikanu, v manjšo hišo, ki bo cenejša, da bo več denarja ostalo za reveže in za tiste, ki so pomoči potrebni. Da je tako prav in da se spodobi, je svojim sodelavcem povedal sam vrhovni salezijanski voditelj Ángel Fernández Artime, ki se je o vsem že prej pogovoril s svojim vrhovnim šefom papežem Frančiškom. Fernández je Španec, uravnotežen mož se zdi. Kolikor je mogoče hitro hoče pozabiti, vsaj potisniti v pozabo, kar so zakuhali njegovi sobratje.
Posestvo in palača na ulici Pisano 1111
Zunaj rimske mestne obvoznice stoji glavni stan sinov svetega Janeza Boska, tam so osrednji uradi, pa knjižnice in centralni arhiv reda, tudi sodobni kongresni center imajo, pa imenitno in lepo okolico. Ulico Pisana številka 1.111 bodo zapustili do desetega oktobra, se pravi zelo na hitro.
Lahko bi tudi ostali v sedanjem razkošnem središču svojega reda, ampak v tem primeru bi morali plačati dobrih petdeset milijonov evrov. To bi bilo v nasprotju s sedanjo politiko najstarejše še delujoče ustanove na svetu. Nespodobno bi bilo zapraviti za razkošje redovnikov toliko denarja, ki ga prav zares lahko pametneje porabijo za misijonske namene, za izobraževanje otrok in mladine in za reveže.
Bolj prebiram podatke o današnji črni kroniki, manj mi je pravzaprav jasno, koliko denarja so salezijanci v resnici izgubili, ko so izvajali čarovniške trike in koliko so ga pridobili. Zapletli so se v spopad s pravšnjimi odvetniki in naleteli na sodnike, ki se niso ustrašili mogočnosti salezijanskega reda in tudi niso upoštevali, koliko strahospoštovanja je bil še ne tako dolgo tega deležen najvplivnejši med salezijanci kardinal Tarcisio Bertone.
Če bi plačali petdeset milijonov evrov, da bi svojo hišo odkupili nazaj, bi se spet pojavili tisti stari, dobri, tisočkrat ponovljeni vici, ki krožijo za vatikanskim obzidjem. Milijon evrov dobi, kdor ugane, kaj v resnici misli jezuit, prav toliko pa dobi tisti, ki razvozla, od kod salezijancem toliko denarja. Tako pravijo šale, ki jih znanstveno ni še nihče zanikal, milijona evrov pa tudi ni dobil nihče, ki bi uganil.
Zgodba »božjega gradbenika«
Zgodba se je začela pisati leta 1963, v času italijanskega gospodarskega buma, ko so gradbeniki postajali milijonarji, če so se znali vrteti v pravšnjih krogih. Če so bili poleg vsega vpleteni še v visoko politiko na pravi strani, pa sploh.
Markiz Alessandro Gerini, demokrščanski politik, v dveh mandatih senator italijanske republike, je bil junak kronik rimskega sladkega življenja, prijatelj Anite Ekberg, junakinje iz filma Dolce vita. Najbolj iskani samec rimskega političnega, mondenega in nočnega življenja, eden izmed najbogatejših Italijanov. Hotel se je izogniti dacarjem in malo ponagajati sorodnikom. V tistem trenutku je menda premogel 690 milijonov evrov.
Da bi svoje ne vedno čedne posle skril pred republiko, ki ji je služil kot senator in bil tudi za to obilno plačan, si je omislil Sklad Gerini, za čuvarje sklada pa poklical prijatelje salezijance, ki so vedno znali ravnati z denarjem in jih civilne oblasti menda pri tem nikoli niso odkrile. Salezijance je razglasil za »moralno avtoriteto« nad njegovim skladom. Takrat se ga je v rimskih gosposkih in tudi v nočnih krogih »sladkega življenja« že prijelo ime »božji gradbenik«.
Salezijanci so markizov denar s pridom obračali, postavili so največji (salezijanski) izobraževalni poklicni center v Rimu, imenovali so ga po markizovi materi Terezi, zgradili so salezijansko univerzo, največjo in najbolj imenitno v Svetem mestu, postavili so si tudi svoj glavni stan in se leta 1972 iz Torina preselili v Rim. Tistih 690 milijonov so menda tako dobro obračali, da so iz njih naredili pravi kapital.
Leta 1990 pa je božji gradbenik umrl. Otrok ni imel, nečake pač, tudi take, ki se jim je zdelo skrajno neumno, da bi salezijancem, ki so do tedaj že večkrat obrnili denar in ga vešče skrili pred davčnimi oblastmi, prepustili prav vse. Tudi nečaki in nečakinje niso kdor si bodi, nekateri med njimi se pišejo, denimo, Cordero Di Montezemolo. Ta priimek zveni zelo znano predvsem ljubiteljem avtomobilskih dirk in Ferrarija.
Po prvih sedemnajstih letih sodnih procesov so nečaki leta 2007 od salezijancev dobili prvih pet milijonov evrov dediščine, kar je bilo kapljica vsega bogastva, s katerim so razpolagali salezijanci. Takrat pa se je šele prav zapletlo. Dolgoletni ekonom salezijancev Giovanni Battista Mazzali je spletel mrežo, skupaj s tožilcem in enim izmed najbolj razvpitih milanskih odvetnikov je ponarejal salezijanske uradne računovodske dokumente, dediči so bili naposled celo obdolženi, da izsiljujejo redovnike, ker od njih zahtevajo denar svojega strica.
Zapletalo se je še deset let, dokler niso dediči to poletje zmagali tudi na kazenskem procesu. Končalo se je tako, da ne bo šel nihče v zapor, čeprav je tožilstvo zahtevalo večletne zaporne kazni, salezijanski red pa mora Gerinijevim dedičem izplačati sto milijonov evrov. Do desetega oktobra se mora brez priziva izseliti iz svojega glavnega stana na ulici Pisano številka 1111. Ali bo tam ostal velikanski kip Don Bosca, ali pa ga bodo odpeljali na novo domovanje, še ni znano.
Sodba kasacijskega sodišča je dokončna, saj nanjo ni priziva. Salezijanski red bo seveda tudi poskušal kar se da hitro pozabiti, kar se mu dogaja zadnje čase. Po vsem svetu ima v 132 državah vseh celin 1862 izpostav, v imenu vesoljne cerkve vzgaja in izobražuje. Denar bodo pač dobili iz drugih virov, malo teže bo zakrpati luknje na salezijanskih oblačilih, ki jih je naredil kardinal Tarcisio Bertone, o katerem namigujejo, da je bil menda ves čas tudi v ozadju dogajanja s skladom božjega gradbenika, markiza Alessandra Gerinija.
Pa to sploh ni naglavni greh Tarsicia Bertoneja, nekoč drugega človeka v Vatikanu, državnega tajnika, človeka, ki je namesto papeža Ratzingerja vodil ustanovo, ko je Benedikt XVI. pisal knjige o Jezusu. Ta čas Bertoneju sodijo, ker je skupaj s sodelavci poneveril denar priznane vatikanske otroške bolnišnice, da si je za obzidjem predelal dve prejšnji stanovanji v svojo rezidenco, ki meri menda dobrih 700 kvadratnih metrov.
