Tiskane izdaje
Ko na videz trdne stvari počijo, to niso majhne pore, temveč ponikalnice; tistega, kar gre vanje, ne more ustaviti nič.
Hecno je, da te vedno znova preseneti, kako se ti vrne nazaj vse, kar ti slabega privre iz spominov.
Potem je fino, da odgrneš zavese z oken, za katerimi belino se ti zdi, da živi megla, in nenadoma ugotoviš, da se zunaj z oblaki bori sonce, verjetno je, da še nekaj časa ne bo zmagalo, slabo mu kaže, a njegov čas prihaja, tako kot vedno.
Cigani niso le mojstri shranjevanja tujih bakrenih žlebov in urejanja otroških dokladov, imajo tudi sijajen pregovor: »Za dežjem vedno posije sonce.«
Res je.
Nekaj dni nazaj sem tekel gor v Tamar, snega je malo, kamenja več in led je tu doma, tako da podplat zdrsne in je včasih neprijetno, a s kraja doline se rojeva sonce in mraz, ki se ti je zdel, d obstaja, tega v resnici ni; si le ti, narava od nekdaj in sonce od jutra, in vse, kar se ima zgoditi in kako se počutiš, je odvisno od tebe in tega, kako si zastavil dan. Če se odločiš smiliti samemu sebi, boš rekel, da si se malo zmačkan pobijal gor v hrib in da je vse slabo, ker to počneš v tekaških copatih in ne na tekaških smučeh in da je vse narobe; če obrneš na normalno, porečeš, da je jutro polno energije in da je fino, da lahko tako daleč v zimo tečeš v ta poseben breg, in da to ni slabo, saj boš tako pridobil več moči za takrat, ko bo gor od Planice prava zima in se bo sneg vsuval z vej in se bodo nešteti kristali tako svetili, da boš komaj gledal proti njim.
Tako je, kot obrneš.
Kakšen dan prej, tik preden so zaprli gostilno sredi Rateč, sem sedel ob dva deci vina, bilo je potem, ko so bili znani izidi zadnjega slovenskega uradnega kreganja, kdo ima prav.
»Kreg pred Božičem je vedno znak, da je nekaj narobe, hudo narobe,« mi je šlo skozi glavo; jasno mi je bilo, da bodo spet začele po zraku leteti rdeče zvezde in črni križi, Črne in Gramozne jame, pa vse kosti pobitih in zatolčenih, in vsa zamera zadnjih petdesetih let, ne glede na to, na kateri strani le-te stojiš.
Referendumov se ne dela pred Božičem, to bi morali tisti, ki so ga posejali, dobro vedeti.
Uživati za Božić zmago, ker si porazil drugače misleče, zame to pravo božično darilo pač ni.
A to so le moje misli, tam gori, v zadnji vasici pred mejo, kjer vedno čez zimo, decembra pa še prav posebej, skušam ujeti kakšen okrušek svojega notranjega miru.
Kako hecno je, ker vedno vidimo le svojo resnico in le redko skušamo razumeti tiste, ki mislijo drugače. Jim vsaj prisluhniti.
Ko sem bil otrok, sem težko pričakoval Božiča, saj se je takrat v dom prikradel občutek, kot bi se okoli njega ustvaril balon, skozi katerega ni moglo pridreti nič od zunaj, nič takega, kar bi nam lahko kalilo mir, to je bil tisti večer, ko je oče edinokrat v letu prižgal gramofon in bil DJ Svete noči.
Hit večera, petnajstkrat zapovrstjo, vsaj...
Mir je bil takrat doma pri nas doma.
To je za otroke dobro.
Ta božič zdaj ni za vse dober. Za mnoge odrasle otroke, ki som verjeli, da lahko drugačnim pomagajo s svojim glasov, bo ostal trpek priokus; to se zgodi poštenim, ki verjamejo tistim, ki od deklariranja poštenosti živijo.
Onega večera v Ratečah me je prešinilo, da je morda tako, da so čustva zmagovalcev referenduma dosti kakovostnejša od onih, ki so skušali čez noč porušiti vse, kar v glavi običajnega Slovenca stioji kot aksiom, na dva tisoč let podlage. Ja, zmagovalci iskreno verjamejo, da imajo prav. Poraženci, ki so zdaj razočarani, se morajo vprašati, kako iskreno so, kot ljudje, verjeli v to, kar so skušali dobrega narediti.
Ne sodim, sprašujem se, vzpodbujen z intuicijo, ki mi pravi, da tu nekaj ne diši.
Težko gledam svojo hčer, svežo mamo, kako razočarana je nad tem, kar se je zgodilo; in nad menoj, ki sem ji v naprej povedal, kako bo, in da bo tako, ker je čas primeren za drobne korake, ne pa za gromozanske skoke nezrelih ljudi, ki se gredo politiko. Starci imajo brade, ne par kocin pod nosom.
Kako naj se zgodi drugače v času, ko pred Božičem gorijo knjige, tu, v deželi, kjer pravijo, da je slovenska beseda največ, kar imamo?
Ko gorijo knjige, otroci ne morejo mirno spati, ne na eni in ne na drugi strani.
Dostikrat se vprašam: se lahko kaj takega zgodi, kar nam je prinesel december, če imaš ljudi rad, ne glede na to, kar mislijo?
Božična misel, moja, bo, kako da si nisem izbil iz glave slabega, kar je padlo v moj umivalnik in ga rabilo za vedno - nič ga ne popravi, da bo kot nov, namesto starega pride novo, ali vsaj drugo. Lahko staro, popravljeno, če bodo razpoke prav zalepljene, bo umivalnik še vedno držal vodo, le lep ne bo več.
Kar ni pomembno - stvari na svetu niso le zato, da bi bile lepe, človeku služijo veliko bolj, če so dobre.
Razpoke pa vedno opozarjajo, kako pazljiv je treba biti, ko na plan sika temna stran tvoje notranjosti.
Božič naj bo. Za otroke in vse, ki smo nekdaj to bili.
V Svetem pismu piše: »Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogelni kamen.«
Enkrat bo to, kar se je decembra zgodilo pri nas, ne glede na stran, postalo prav to: vogelni kamen. To je tisti ki drži hišo skupaj. In je povsem nepomembno, kam ga postaviš, le prav ga je treba obrniti, da hiša trdno stoji.
