Tiskane izdaje
Pred kratkim smo lahko prebrali novico o tokijskem podjetju za spletno poslovanje in trženje Piala, ki je sklenilo nagraditi svoje nekadilske zaposlene, in sicer jim je namenilo šest dni dodatnega dopusta. V podjetju so namreč ugotovili, da njihovi kadilski kolegi na odmorih za kajenje preživijo precej časa, saj morajo za svojo razvado vselej prepotovati 29 nadstropij, kar jim vzame najmanj deset minut na cigareto.
Tiskovni predstavnik podjetja je sicer priznal, da kadilčev odhod na cigareto ni povsem brez pozitivnih učinkov. Pogovori v kadilnici se pretežno vrtijo okoli dela, je dejal, kadilci med odmori pogosto dobijo nove ideje in drug drugemu svetujejo.
A ne glede na to, da nobena pokajena cigareta v službi ne gre vnemar, ampak je samo nadaljevanje dela z drugimi sredstvi, so se v dotični družbi odločili, da bodo spodbudili nekadilce. Še en dokaz, da kadilec nikoli ničesar ne more narediti prav, tudi če svoja pljuča žrtvuje za kovanje novih idej in pomoč sodelavcem. Lahko pa pri japonskem podjetju cenimo vsaj to, da k odpravljanju nevarne navade pristopa blago: ne s trpinčenjem in kaznovanjem kadilcev, ampak s spodbujanjem nekadilcev.
Pri precej nepomembni novici z Japonske, ki je dosegla naše kraje, je morda še najbolj zanimivo spoznanje, da se različne kulture pri preganjanju kajenja precej razlikujejo. Japonska je bila dolgo časa znana po tem, da država tam ni zganjala pretirane protikadilske gonje (verjetno tudi zato, ker je lastnica tretjine delnic japonskega tobaka). Kadilcu na Japonskem je tako precej časa minister za zdravje odsvetoval čezmerno kajenje, ki da lahko v nekaterih primerih pripelje do zdravstvenih težav, medtem ko je evropski kadilec s cigaretnih škatlic dobival veliko bolj apokaliptična in usodna sporočila, ki so mu in mu še napovedujejo bolečo smrt.
Da je na zahodu odnos do kajenja veliko bolj neizprosen, je očitno tudi v (redkih) primerih, ko kajenje ni prepovedano, denimo, v nekaterih kadilskih hotelskih sobah. Če pustimo ob strani dejstvo, da ta luksuz največkrat omogočajo petični hoteli za petične goste, je zanimivo, kakšni pepelniki v tovrstnih »ustanovah« pričakajo gosta. Najpogosteje gre za miniaturne pepelnike, iz katerih ni težko razbrati namiga: v tem prostoru je kajenje sicer dovoljeno, a ker je kajenje hkrati najbolj smrtonosna in odurna razvada, naj se človek omeji na čim manj pokajenih cigaret, po možnosti naj bo zgornja meja ena sama pokajena cigareta. Mali pepelnik tako vzbuja slabo vest in sugerira, naj se kljub eksplicitnemu dovoljenju kar se da brzdamo.
Obstaja pa tudi obratna varianta, ki jo človek lahko sreča v hotelu v Skopju. Tam je kajenje v vseh zaprtih javnih prostorih uradno prepovedano - tako tudi v hotelih - , a v hotelski sobi stoji pepelnik, na katerem je odtisnjen znak za prepoved kajenja. Logika je torej tu obratna: uradno je kajenje prepovedano, a če se človek že ne zna upreti svoji razvadi, mu bodo kršenje pravil omogočili na civiliziran način. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da je dotični pepelnik precej velik - no, pač standardne velikosti - in kadilcu sporoča, da če že krši pisana pravila, naj to naredi, kot se šika.
Če nas torej v kadilsko ozaveščenih državah neprestano terorizirajo tudi, ko ne kršimo nobenih pravil, se zdi makedonski princip bolj osvobajajoč, saj kadilcu, tudi če krši pravila, ne naprti slabe vesti. V svetu, ki užitke dovoljuje samo, če je iz njih odstranjena vsakršna potencialna nevarnost, morda makedonski način kaže pot naprej: k tolerantni prepovedi.
