Tiskane izdaje
Naša civilizacija pretežno temelji na prepričanju, da so vsi ljudje ne le ob rojstvu enaki ter upravičeni do cele plejade pravic, ampak da je človek v osnovi dober. Uveljavljena humanistična vera je, da je v jedru človeškosti neka plemenita, razsvetljena baza, ki ga a priori izvzema iz nemoralnega in kaotičnega naravnega reda.
Zločine − naj gre za sistemske, kot je Auschwitz, ali pa za partikularne izbruhe nasilja − humanistična tradicija razume kot posamične anomalije ali ekscese, ki se jih pač nikoli ne da povsem iztrebiti.
Seveda pa se da zavzeti tudi povsem nasprotno držo, ko si pač o človeku samem po sebi ne mislimo čisto nič posebnega, v njem ne vidimo čisto nič posebej dragocenega in se lahko le čudimo, kako je nekaj v osnovi tako čudnega sploh našlo pot do kakršnekoli oblike civiliziranosti in občasno do kolikor toliko mirnega sožitja.
Obstajajo dokazi, da je ravno vera v načelno dobro človeško naravo pogosto vzrok za vrsto vsakodnevnih nesporazumov, tegob in tesnob. Že v trgovini lahko človek postane hitro užaloščen, če preveč zaupa v dobro vseh homo sapiensov in ga tako lahko že nejevolja prodajalca ter njegova nepripravljenost pomagati ujezi ali razžalosti.
Ker se nam ideal dobrega človeka lahko hitro razblini, velja k dnevni rutini in neizbežnim interakcijam pristopiti s povsem nasprotnega konca. Od soljudi preprosto ne pričakujmo nič, predvsem pa ne predpostavljajmo, kakšni so globoko v sebi, ampak se odzivajmo, kolikor je pač potrebno, le na njihova dejanja.
Pri tem nas dejstvo, da je človek produkt nadvse dvomljive vrednosti, ne sme niti za hip preusmeriti v kakšno moralno malodušje ali − še huje − v to, da bi pozabili na osnovno oliko v še tako bežni vsakodnevni komunikaciji. Civilizacija, kultura in duh so tu prav kot braniki pred nečloveškimi ekscesi samega človeškega in so v nasprotju z nepredvidljivo patologijo posameznikov veliko bolj smiselni in vredni vzdrževanja.
V še tako hipnih srečanjih s sodelavci, prodajalci, sosedi, natakarji itd., ki so se izneverili idealom človeškosti, torej ne smemo popustiti občutkom jeze ali razočaranja. Nasprotno, neotesanca v bežnih srečanjih velja obsuti s kar največ prijaznosti. Takšna strategija − še posebej, če prijaznost ni hlinjena − lahko pripelje do zelo nenavadnih rezultatov, ko se namreč kakšen zoprnež pod težo prijaznosti zlomi in iz sebe iztisne celo dobrodušen smehljaj.
Če smo v svojem načinu prepričljivi, lahko v nadvse slabovoljnem osebku nenadoma zagledamo sledi zglednega državljana, morda celo spodobnega pripadnika vrste homo sapiens. Prijaznost je torej v teh primerih sredstvo, s katerim damo vedeti, da ne bomo popuščali hipnim vzgibom in zavrženim čustvom nejevolje in nezadovoljstva.
Če zaradi tega delujemo kot roboti, naj bomo pač roboti. Če nas zaradi tega kdo obsodi hipokrizije, se soočimo s tem, da smo pač hipokriti. Bolje to kot popuščati lastni zagrenjenosti ali celo jezi. Nobenega razloga ni, da bi nas spoznanje o tem, da ni v ljudeh nič a priori dobrega, oropalo prizadevanja za boljšega sebe in boljše skupno.
Trik opisane strategije ubijanja s prijaznostjo je ta, da nas ljudje, če o njih nimamo vnaparej izdelane moralistične teorije, ne morejo razočarati, sami pa se lahko v pomanjkanju trdne baze človečnosti zatečemo k najboljšemu, kar nam svet ponuja namesto nje − namreč k formi. Pisana in nepisana pravila obnašanja (znana tudi pod besedama manire in bonton) v javnosti so vselej dobrodošla in če jim dodamo ščepec prijaznosti ali vsaj ne zlonamernosti, lahko prispevamo h kreaciji boljšega sveta − pa naj bo ta še tako hipen in ranljiv.
Ubijanje s prijaznostjo namreč ubija predvsem neko predstavo o humanizmu in predstavo, ki jo ima posameznik v določenem trenutku sam o sebi. Takšen manever da negativcu videti, kako lahko tisto, kar občutimo kot najbolj notranje avtentično občutje − denimo naveličanost nad rutinskim delom ali duhamornim življenjem v družini −, ponikne, če imamo obljubo malo bolj prijetnega dialoga z nekonfliktno osebo. Z njim nam namreč ta oseba omogoči, da sebe v njej zagledamo kot človeka, vrednega prijaznosti. Ljudje so pogosto boljši, kot bi bili, če morajo šele ustreči idealu, ki jim ga v interakciji nekdo postavi. Dobri so lahko le, če jim z lastnim vedenjem damo vedeti, da nič manj kot njihovo najboljšo različico tudi ne pričakujemo.
