Dobro jutro: Užitek

Sreča je srečati človeka, ki zna plesti besede, kakor bi vlekel drobne pentlje. Začne s skrbno izbrano prvo, napreduje dosledno v izjemen vzorec, konča z najprimernejšo zadnjo. Iz nič postavi vse. Užitek mu je malone z odprtimi usti slediti po miselnih meandrih, najsi bodo znani, manj znani ali tuji, veselje je poslušati, kako umetelno in vendarle spontano izbira besede. Poslušaš ga, kakor da bi te grabila najbolj napeta knjiga.

Čar življenja je v srečevanjih, privilegij se zdi pogovor iz oči v oči – z ljudmi, od katerih se človek uči. Pred dnevi me je navdušil francoski režiser, pisec in mislec Jean-Louis Comolli, avtor dokumentarnih filmov in tudi v slovenščino prevedene knjige Film proti spektaklu & Tehnika in ideologija. Medtem ko sva med banalno kratko poldrugo uro vsakdanje pila – on kavo in jaz sok –, je civilizacijsko privzdignjeno razgrnil, kaj vse je še danes sočno in od kod je že preveč odteklo, kaj je polno in kaj izpraznjeno. Na plan je potegnil številne dvojce, ki nas, vede ali nezavedno, trgajo v globini. Med jaz in mi. Med vidnim in nevidnim, mogočim in nemogočim, plodovitim in sterilnim. Med manjšino in večino, tokom in disidentom. Med dnom kot odrivom v višave in padcem kot razlogom za vzpon. Med tržno ideologijo in tistim drobižem, ki se ji še zmore upirati in zato neustavljivo drvi v pozabo. Brzi v nepovrat – razen če ga tega ne bo že prej odrešila umetnost. Comolli stavi na film.

Medtem ko je čutiti, da vse po vojaško hiti v eno, ne le hiti, ampak čedalje bolj pospešuje, je nujno verjeti v mir počasnosti. Zato ker je človek, intimno, bolj počasno bitje. Resda vedno prehiteva in ga tudi vse prehiteva, toda njegov stenj ... Vsak stenj gori po svoje.