Tiskane izdaje
Financiranje politikov in političnih strank sodi v Sloveniji v obskurno cono somraka, sumov, indicev ter navsezadnje tudi spodletelih sodb in presoj ustavnega sodišča. Pa naj gre, če res omenimo le nekatere, za zadnje sume izplačil Jankovićevih provizij pri poslih s KPL, domnevne prejemke Janše in partnerjev pri poslih s Patrio ali pa domnevno predvolilno sponzoriranje Cerarjeve SMC s strani hrvaškega podjetnika.
Slednji aktualen primer je zanimiv, ker gre za sum financiranja iz tujine, ki je po zakonu prepovedano. To pa bi bilo, upoštevajoč izjemno visoke etične in pravne standarde premierja in Stranke modernega centra, seveda še posebej zavržno, da ne rečem povsem predmoderno. No, opoziciji je zmanjkal le glas sicer vedno pravičniškega Luke Mesca, da bi nad samega premierja Cerarja poslali kriminaliste. Ti bi lahko razčistili, kaj je res in kaj ne in dokončno potrdili ali ovrgli sume, smo sicer mesec dni nazaj poročali v Delu. Pa se to ni zgodilo.
Vse to so morda otroške bolezni mlade demokracije, pač v skladu s tem, da za skrito finančno logistiko političnih veljakov pri nas amatersko skrbijo tudi sinovi, sestrične, drugorazredni strankarski kurirji, lokalni poslovneži itd. Na drugi strani Atlantika, v ZDA, so skriti kanali financ med donatorji in politiki, seveda precej bolj razviti, utečeni in sofistificirani.
So pa Američani pri razkrivanju povezav med politiko in denarjem tudi bolj pregledni, med drugim po zaslugi sodelavcev Centra za dovzetno politiko (Center for Responsive Politics) − z odlično spletno stranjo Opensecrets.org − s sedežem v prestolnici Washingtonu.
We follow the money. You make it possible. Sledimo denarju in vi nam to omogočate, je njihovo geslo, s katerim tudi sami naslavljajo donatorje in jih v skladu svojim transparentnim etosom in poslanstvom tudi poimensko in javno objavljajo. Njihov seznam je dolg ...
Opensecrets.org je seveda zakladnica podatkov in pristopov, kako osvetliti poti denarja od zainteresiranih sponzorjev do političnih vplivnežev, ki sprejemajo tudi komercialno pomembne odločitve. Tako lahko recimo za vodilno demokratsko predsedniško kandidatko Hillary Clinton do dolarja natančno preberemo, kdo so njeni glavni sponzorji.
Ti podatki so povsem javni (prvič sem jih pred časom zasledil na twitterju) in prva donatorska petorica so seveda blue chip korporacije iz Wall Streeta: bančni velikani Citigroup, Goldman Sachs, JP Morgan Chase in Morgan Stanley, ob njih pa še multinacionalna pravna firma DLA Piper.
Praktično isti mogočni bančni sponzorji so v 90. letih podpirali tudi tedanjega Hillaryjinega predsedniškega soproga. Bill Clinton je leta 1997 Wall Streetu na široko odprl vrata do ekstremnih zaslužkov, ko je odpravil zakon iz časa Velike depresije (1929-1933), ki je postavil kitajski zid med posle bank in investicijske špekulacije. To je nato pripeljalo do borznega kazino kapitalizma in padca Lehman Brothers, ki je bil uvod v veliko globalno finančno krizo 2008. Clinton je sicer pozneje obžaloval tak razvoj dogodkov, a škoda je bila že storjena, novih zakonov, ki bi obrzdali pohlep in preprečili prekomerno napihovanje borznih balonov, pa kajpak tudi nihče ni sprejel. Se seveda ve, zakaj ne.
Vsaj tako mogočne donatorje kot ameriški demokrati imajo seveda tudi republikanci. Kolegi na New York Timesu so pred dvema tednoma v poudarjenem komentarju, ki ga je podpisal ves uredniški odbor, poudarili, da prav po zaslugi kongresa, ki ga obvladuje republikanska stranka, »politični temni denar postaja še temnejši«. Ob tem navajajo ugotovitve Centra za dovzetno politiko, da je od leta 2010 v žepe politikov ilegalno poniknilo 500 milijonov dolarjev »temnega denarja fantomskih donatorjev.«
V NYT zato zdaj pozivajo demokratskega predsednika Obamo, da vsaj pred prihajajočimi predsedniškimi volitvami 2016 »učvrsti preglednost kot temelj demokracije« in končno podpiše odlok, ki bi zahteval razkritje izdatkov za financiranje političnih kampanj od vseh, ki imajo posle z vlado (government contractors).
Kot je razumeti, se torej New York Times zdaj zavzema za uvedbo nekakšnega ameriškega Supervizorja. Ja hudiča, saj prav nekaj takega pa pri nas že imamo − pa se skupaj z razpadajočo Štefanečevo KPK vse bolj izkazuje za tigra brez zob. Zakaj in v čigavem interesu? Odgovora menda res ni težko najti ...
