Tiskane izdaje
Naši dolgovi so naša usoda in banke, naj bodo svetovne ali le naše vaške hranilnice, si nekaterih reči pač ne bi smele privoščiti, če pa v praksi opazimo, da si jih, bi jim morala centralna banka to takoj prepovedati ...
Recimo tiste neumnosti o prezadolženosti Skupine Laško in stalno mantranje o unovčitvi garancij, s katero so banke postale lastnice Laškega, potem pa so same sebe nategovale o prestrukturiranju dolgov in so prodale breskov sok, kislo vodo, trgovca, dva časopisa in nazadnje še vse pivo. Razdolževanje, so banke rekle temu, mi pa smo videli, da gre za razstreljevanje gospodarstva. Laško je (bilo) sposobno zlagoma in pod normalnimi pogoji samo znižati zadolženost, banke pa ne bi smele postati solastnice, temveč bi morale zasežene delnice takoj in vsaka posamič prodati, obenem pa prevzeti del rizika za posojila, ki so jih dajale Laščanom.
Pa obrnimo na osebno raven. Kaj se vam bo zgodilo, če zamenjate službo in vam v novi dajo pogodbo za polletno začasno zaposlitev zaradi preizkusne dobe? Najprej vam bo banka ukinila limit povečane dovoljene prekoračitve na računu, čeprav od obresti na prekoračitve živijo še najbolje. Pa če vam bo pogorela nezavarovana hiša, za katero odplačujete posojilo, kaj bo storila banka? Prekinila bo pogodbo z vami in zahtevala takojšnje poplačilo ostanka posojila. Povedano drugače: na mestu vas bo ustrelila z vsemi člani družine vred.
Takšnih zgodb, le drugače jih imenujejo, je veliko v realnem sektorju. Koliko podjetjem v Sloveniji se je zgodilo, da so banke lepega dne odstopile od pogodb in vpoklicale njihov dolg? DUTB oziroma slaba banka − in v tem primeru z blagoslovom politike − to prakso le nadaljuje. Nič nikogar ne briga, da imajo podjetja morda dober denarni tok, čeprav se ta pri nas izračunava po nekakšnih zaostrenih faktorjih, ki se jim lahko v zadolženem nemškem gospodarstvu samo smejijo in nikogar ne zanima, ali je podjetje iz dobička morda sposobno servisirati svoje dolgove.
No, zato Nemci lahko pri nas kupujejo, mi pa ne moremo kupovati v teh časih poceni slovenskih podjetij, kaj šele da bi kaj kupili čez mejo.
Da se razumemo. Nekateri menijo, da je slovenska insolvenčna zakonodaja premalo premišljena, ker ne upošteva ekonomskih zakonitosti. Njen cilj ni boljša zaščita upnikov, kar bi pač morali sprejeti, temveč razlastitev domačih lastnikov. Izbira podjetij za likvidacijo v praksi ne temelji na ekonomskih merilih, temveč na presoji politikov in novih kadrov v bankah. S slabo banko je Slovenija dovolila legalno krajo v korist skladov, ki radi plačajo provizijo, ter seveda domačih izbrancev.
Posel pa se mirno vrti naprej. A če bi se natančno posvetili proučitvi insolvenčne zakonodaje (sestavljene tako, da je mogoče karkoli) ter jo primerjali s podatki o gospodarskih družbah, bi ugotovili tole: če bi banke − vključno s tisto, ki pravzaprav ni banka, pa ji vseeno rečemo slaba banka − dosledno upoštevale določila insolvenčne zakonodaje, bi večina slovenskega gospodarstva že morala biti v insolvenčnih postopkih oziroma v stečaju.
Seveda tega ne bodo izvedli, saj bi podrli drevo, po katerem plezajo in trgajo najbolj sladke banane.
Pišite na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
