Varčujmo skupaj: Konec gospodinjstva

Kapitalizem bom sam uvedel komunizem, vsaj pri pokojninah.

Objavljeno
13. september 2016 10.47
Evro
Brane Piano
Brane Piano
Kakor smo pričujoči blog pred leti zastavili, dolgo menda z njim ne bomo zdržali. Vse, kar smo imeli povedati, je bilo povezano z gospodinjskimi varčevalci, torej gospodinjstvi. Trdili smo, da lahko sleherni makroekonomski ukrep države presojamo z merili zaključene ekonomske celote tipičnega gospodinjstva in se odločamo, kako se lahko kakšnemu ukrepu prilagodimo, njegove negativne vplive na gospodinjski budžet izničimo ali vsaj ublažimo, pri kakšnem drugem ukrepu pa izrabimo njegove posledice v svojo korist.

A kakor beremo, gospodinjstev prav dolgo ne bomo več mogli šteti za osnovno celico svojega ekonomskega bitja in preživetja. Jože P. Damijan na svojem blogu poobjavlja komentar Stuarta Jeffriesa iz Guardiana in njegovo razlago, po kateri lahko frankfurtska kritika kapitalizma pojasni današnjo pojavnost razpadanja družin, torej veččlanskih gospodinjstev, na posameznike, torej enočlanska gospodinjstva kot potrošnike, pa čeprav žive v veččlanski skupnosti. Pa naprej, da temu »trendu kapitalizma«, mi bi skoraj rekli, da kapitalističnemu peklenskemu načrtu, odlično služi vse večja ponudba izdelkov in storitev, ki iz potrošnikov delajo debile. Mediji, elektronski in tiskani, pri čemer niti pričujoči ni izjema, temu slepo sledijo.

Pa gremo počasi proti tistemu, kar hočemo povedati. Plašno smo tu in tam omenjali teoretike marksizma, saj pri nas kaj takega hitro označijo za komunizem in udbaštvo. Ampak zdaj tudi zahodni ekonomisti čedalje pogosteje omenjajo temeljno znanost kritikov kapitalizma. Luč je na koncu predora, zaslepljujoča še ni.

Če povzamemo po Pikettyju, smo spet pri univerzalnem temeljnem dohodku. Počasi, pojasnimo. Liberalna desnica dolgoročno povišanje prihodkov in standarda za vse vidi v zasebni pobudi in tržnih zakonitostih, javni transferji pa pri tem ne smejo presegati še sprejemljivih kategorij velikosti, da ti ne motijo delovanja trga. To pomeni večno in nikoli končano pogajanje »socialnih partnerjev«, kakor bi rekli pri nas, torej stalne napetosti, nezadovoljstva, tudi stavke ... Večna družba akterjev z občutkom prikrajšanosti ... Tradicionalna levica se je temu lepo prilagodila in pozabila, kar je trdila še nedavno tega. Namreč, da samo družbeni in politični boj lahko odpravi krivice, ki jih povzroča takšen kapitalistični trg zakonitosti.

Ne gre torej za nasprotna si prizadevanja o večji ali manjši redistribuciji, torej transferjih, bolj ali manj zmerno vračanje prihodkov tistim, ki so v delitvi ne po lastni krivdi prikrajšani. Gre za izbiro med na eni strani izkoriščanjem človeka po človeku in na drugi strani za prihodkovno popolno izenačenost, socializem, komunizem, če hočete. Vse to pa preseže ideja univerzalnega temeljnega dohodka. Ta ne poseže v delovanje trgov, na drugi strani pa tudi komunizma ne vzpostavi.

Univerzalni temeljni dohodek so v Švici z referendumom zavrnili. Na Finskem bodo z njim poskusili v omejenem obsegu. Pa pri nas? Ni pričakovati, da bi gospodarji naših gospodinjskih usod o njem začeli resneje razmišljati. Kakor vse kaže, lahko prej pričakujemo kakšne univerzalne temeljen pokojnine, torej minimalne penzije, ker za sedanje pokojnine glede na vplačane prispevke, delovno dobo in starost več ne bo denarja ne v pokojninski ne v državni blagajni.

S tem, če seveda bo tako, pa bomo spet na polju ironije. Kapitalizem bo v Sloveniji sam in brez bojevitega nasprotnika na delavski in gospodinjski strani uvedel komunizem. En upokojenec, en član gospodinjstva, ena enaka pokojnina.

Pišite na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.