Tiskane izdaje
Finančna industrija in z njo borze že nekaj let niso (več) to, kar si večina predstavlja, in ne opravljajo nalog, ki jih vlagatelji od njih pričakujejo. Redko kdo lahko za pete spomina še privleče čase, ko so lastniki znamenite newyorške borze NYSE za vzdrževanje parketa, ki so ga iz dneva v dan neusmiljeno gulili z adrenalinom prepojeni frenetično gestikulirajoči posredniki, zaradi česar je ikonični The Big Board nekoč bolj spominjal na podivjani mosh pit koncerta Rage Against The Machine kot pa točko nič finančnega kapitalizma, namenili lepe vsote denarja.
Te dni bi bilo posneti kakšen blockbuster o dogajanju na Wall Streetu ali v londonskem Cityju jako naporna stvar; od ustvarjalcev bi se zahtevala velika mera domišljije, saj bi bilo zapolnjevanje lukenj neosupljivosti, duhamorne enoličnosti ter dolgčasa in popolnega manka spektakla nadvse nujno. Organizirani in vznemirljivi kaos sklepanja biznisa je namreč zamenjalo enolično brnenje računalnikov, kjer se dogaja glavnina današnjega borznega posla.
Za spektakularno nevznemirljivo podobo sodobnega finančnega sveta, ki je zgodovinsko gledano resda poln markantnih, večjih-od-življenja-samega osebnosti, sta bila zlasti odgovorna poslednja od poslednjih Mohikancev. Borzna pirata, pravzaprav precej idealistično vizionarska, pa vendar zelo konkretno pridobitniška uzurpatorja in zato po vsej verjetnosti tudi zadnja primerka tipa večji-od-življenja-samega Sheldon Maschler in Joshua Levine. Er, seveda ne gre pozabiti tudi na Grega, njunega polmetrskega kuščarja, ki si je v Levinovi izbi računalniškega genialca, med neskončno zamotanimi kabli, kilometri papirja in preostale računalniške šare ustvaril prav udoben brlog.
Pravijo, da so Gospodova pota skrivnostna in nepredvidljiva, a se mi zdi, da tudi ironija s stališča nepričakovanih obratov ni slaba izbira. Ko je namreč njuna prva avtomatizirana, torej računalniško vodena borza z imenom Island, začela tako rekoč čez noč spreminjati ustroj vse bolj monopolno organiziranih trgov, je bila ironija v tej zgodbi še sirota. Vendar sta Maschler in Levine v svoji želji po pravičnejši in svobodnejši ureditvi borznoposredniškega posla − ter seveda maksimiziranju lastnega zaslužka −, kjer nepristranski stroj zamenja subjektivnega in labilnega človeškega posrednika, povsem nenačrtovano odprla Pandorino skrinjico, ki sta se jo tako zelo trudila zapreti. Od tod naprej je ironija stopila v ospredje.
Prav zaradi njiju imamo namreč danes namesto trgov, kjer so včasih vse niti vlekli posvečeni, insajderji in specialisti, še bolj nepregledne in ekskluzivne računalniške hitrostne dirke. Te potekajo znotraj silicijevih čipov in optičnih kablov, s čimer so vlagatelji in posledično tudi Hollywood oropani objektivne obravnave, dostopa do informacij in ne nazadnje spektakla kaosa borznega parketa.
Ironično, če ne morda tragično, je njuno prizadevanje za uresničitev utopije brezosebnega in zato uravnoteženega trga privedlo do distopije izmaličenega dereguliranega monstruma, kjer so v tehnološki bitki neskončno majhnih koščkov časa vsi, razen redkih izjem − menda tistih z odličnimi ruskimi kvanti − popolni luzerji.
Sodobni trgi, kjer kraljujejo podjetja HFT s tehniko bliskovitega trgovanja, je popolna šala in norčevanje, med drugim, a še zdaleč ne najbolj, iz dobronamernega življenjskega dela omenjenih možakarjev. Zato danes NYSE prihrani na loščenju parketa, vendar se je s spektaklom računalniške revolucije Wall Streeta, zanimivo in povsem v nasprotju z nameni, poslovil še tisti minimalni promil egalitarnosti in zato tudi funkcionalnosti finančnih trgov.
Kdor danes v borzni posel, kjer v nepreglednih in temačnih tako imenovanih dark poolih, to torej, v kar so »napredovale« tradicionalne borze, kot je, denimo, newyorška, na sleherni korak vlagateljev prežijo napadalni algoritmi, ki zmorejo z zelo veliko verjetnostjo predvideti vaš naslednji korak, še preden je ta popolnoma jasen vam samim, vstopa z upanjem na hiter zaslužek, je najmanj silovito naiven tepec. Borze, če jim v luči njihovega klasičnega pojmovanja sploh lahko še tako rečemo, namreč služijo le še pretakanju denarja iz rok vlagateljev v žepe podjetij HFT.
Čeprav je baje vse legalno, to seveda ni Smithova nevidna roka, strategije HFT namreč nimajo prav nič opraviti s trgovanjem. Možnost, da slehernik za računalniškim zaslonom na tak način oplemeniti svoj vložek, je neizmerno manjša od, denimo, zadetka na konjskih stavah. Poleg tega pa je vse skupaj še neprimerno manj razburljivo, saj sta bliskovitost in strategija trgovcev s hitrostjo takšni, da vlagatelj niti natančno ne ve, kako in kdaj je izgubil svoj denar.
Zadeva je razumljivo postala tako absurdna, da so se nekateri veliki in uveljavljeni investitorji odločili za funkcionalno obujanje nostalgičnega duha zdrajsanega borznega parketa. Ti borzni hipsterji so pustili za seboj digitalno revolucijo Wall Streeta in jo preprosto nadomestili z imitacijo njegove starejše »analogne« različice. Da, točno tistega in takšnega, proti kateremu sta se z objektivnimi računalniki in zveličanimi ideali pred leti po robu postavila Maschler in Levine.
Luminex, kakor se bo imenoval novi/stari borzni sistem, je strukturiran po principu ekskluzivnosti. Vstop v borzo, ki je v solastništvu velikanov ameriške finančne industrije kot so Black Rock, BNY Mellon, Fidelity Investments, Invesco in še nekaterih drugih, vam bo namreč onemogočen, če ste ali lastnik podjetja HFT, ali vas zanimajo relativno majhne kratkoročne naložbe, kar je samo nekoliko bolj vsebinski opis traderjev HFT, ali pa imate na računu manj kot milijardo dolarjev. Spopadi za tisočinke sekunde odpadejo, saj je strategija dolgoročnih naložb nič manj kot zapovedana, prav tako pa je v enem kosu moč kupiti najmanj 5000 delnic, vrednih vsaj 100.000 dolarjev.
A kaj za nepristranskost, samoregulacijo, transparentnost, funkcionalnost in demokratizacijo trgov stori poteza, ki resda menja kriterije, vendar v duhu globoko zakoreninjenega sindroma superiornosti, egoizma in lakomnosti ohranja princip ekskluzivnosti, ki ga svetu »prodaja« kot pristen poskus re-regulacije trgov?
Ironija je očitni evergreen, a tokrat ima zraven še soigralca z imenom cinizem, kajti retro Wall Street, kljub svojemu kontraštvu, nikakor ne opušča mrežnega modela hermetično zaprtih klubov alfa samcev. Nespremenjena ostaja tudi selekcija na podlagi njihove globine žepov, ki se z naraščajočo globalno neenakostjo ter razumljivo krepitvijo finančnega kapitalizma poglabljajo bolj kot kdaj prej. Tudi oziroma prav zaradi takšnih in podobnih zveličanih poskusov popularizacije trgovanja in egalitarizacije tržnih igralcev.
