Tiskane izdaje
Kolotoumba. Grška beseda za obrat oziroma salto domiselno opisuje tisti neizogibni trenutek preobrazbe, ko politiki izdajo svoje ideale in spremenijo svoja stališča.
Za navadne smrtnike so davki in smrt neobhodni. Pri politikih, tako se zdi, sta neobhodni le smrt in kolotoumba.
Po še eni evropski »supernedelji« je svoj absolutni (anti)klimaks doživela preambiciozna namera grškega premiera Aleksisa Ciprasa, da ne reformira bankrotirane Grčije, ampak prek njenega reševanja umori staro Evropo aristokratskih političnih elit ter jo nadomesti z njeno solidarnejšo in strpnejšo mladiko.
Takšna je bila namreč v rimejku antičnega epa prerokba moderne evropske levice.
Za dosego ciljev ni bil mladi premier na kocko pripravljen postaviti nič manj kot grško gospodarstvo. S popolno dezintegracijo javnih financ in deterioracijo ekonomskih razmer, ki sta po uvedbi nadzora kapitalskih tokov državo tik pred gospodarskim in družbenim razkrojem pahnili čez rob, je namreč tamkajšnja radikalna levica poskušala ukaniti evropske fiskalne jastrebe v odpis dolgov.
In simbolno kapitulacijo varčevalne dogme, tega trademarka neoliberalizma.
Delni rezultat te, glede na monumentalen vložek in visokoleteče cilje, nepojmljivo tvegane strategije je bil podan to nedeljo. Cipras se je iz Bruslja v Atene vrnil s seznamom varčevalnih reform, v kakršne še pred tednom dni ne bi privolil niti v najhujši nočni mori.
A Ciprasova nočna mora je vseeno postala njegova, grška in navsezadnje evropska realnost.
Egejska država je zaradi (pre)mnogih napak neizkušene Sirize, kjer, kot kaže, uporništvo in alternativno razmišljanje njenih vodilnih kadrov ni presegalo stilskega izzivanja bikerske subkulture, v eni sami noči evolvirala iz inkubatorja nove evropske levice v strahovito mutirano godzilo neoliberalizma, za katero je bila Grčija šele predjed.
Najmanj ironično je, da je vlogo katalizatorja njene mutacije v obliki zavrnitve pogojev upnikov, razpisu referenduma, uvedbe bančnega praznika in nadzora kapitalskih tokov, čigar skupni seštevek je bilo nazadovanje iz gospodarske recesije v depresijo, uslužno prevzela kar grška levica sama. Harakiri brez primere.
Ob bliskoviti preobrazbi Sirize iz gibala novodobne levičarske alternative v svoje nasprotje se še tako imenovani čilenski čudež v režiji Friedmanovih čikaških učencev bere kot zgodbica za lahko noč. Z njo namreč Sirizini kadri odslej ne bodo mogli več strašiti lastnih neposlušnih otrok. Bodo pa to, po zadnji nedelji, lahko počeli kar s prvoosebnimi reminiscencami o neverjetni bruseljski kolotoumbi njihovega liderja.
Da, Francis Fukuyama se je v svoji razglasitvi konca zgodovine v podobi triumfa tandema kapitalizma in demokracije zmotil. Vendar ne tako kapitalno kot Slavoj Žižek o disruptivni mesijanskosti Sirize. V nasprotju s slovenskim filozofom pa se ameriški ni zmotil v svoji temeljni premisi, ampak v njeni časovnici in, žal, tudi surovosti trenutka. Konec zgodovine je namreč napočil z nekajletno zakasnitvijo ter kanibalizmom okrutnega neoliberalnega kapitalizma, ki ga je ta storil nad svojo partnerico − demokracijo.
In to kar v njeni grški zibelki. Tragično.
Kot kaže grški primer, ascendenca kapitalizma na tron evolucije družbenih sistemov ne bi mogla biti absolutnejša. Ob aktivni pomoči netaktne, na trenutke celo samodestruktivno arogantne grške levice pa težko bliskovitejša.
Et tu, Cipras?
Izkazalo se je, da grexit v režiji Sirize, kot edina alternativa neoliberalnemu enoumju, namreč nikoli ni bil v igri. Morda za (bivšega) finančnega ministra Janisa Varufakisa, za njegovega šefa pač nikoli. Siriza za to ni imela mandata in si ga ob strahopetnem predreferendumskem zatrjevanju Ciprasa, da glas proti predlogu upnikov ne pomeni glasu za izstop, v resnici ni želela ali vsaj upala želeti. Svojo obotavljivost so jasno »telegrafirali« upnikom, ki so grški blef z izstopom zlahka »prebrali« in dali Atenam jasno vedeti, da so za zaščito evra državo pripravljeni pahniti čez rob.
Winston Churchill je nekoč dejal, da se ni treba bati levjega krdela, če je na čelu ovca, se je pa treba bati črede ovac, ki jo vodi lev. Cipras je doma sicer rjovel kot lev, a vselej, ko je pristal v Bruslju, je pred upniki le ponižno zablejal.
Vendar, da je grški politični lider z bruseljsko kolotoumbo prizadejal smrtni udarec Sirizi in posredno tudi evropski levici, je v tej tragediji kljub vsemu le opomba.
Neznosna lahkotnost izvajanja doktrine šoka je namreč v rokah evropskega političnega esteblišmenta napredovala v doktrino požgane zemlje, kjer je po novem povsem sprejemljivo tudi odkrito teptanje demokratičnih načel. Seveda, ker so ta tako in tako irelevantna, ker so ta tako in tako zgodovina. Požgala jih je napalm doktrina popolne, temeljite in brezkompromisne eradikacije slehernega pomisleka na alternativo obstoječemu statusu quo, ki pri obračunavanju s svojimi nasprotniki ni enakovredno ustrahujoč in neusmiljen.
Ideal demokratične Evrope se v kolektivni eksekuciji Grčije izrisuje kot všečna kulisa, potemkinova vas, ki je sicer še daleč, a vseeno preblizu lagerju, kjer visi napis lažne obljube: odplačevanje dolga osvobaja.
Osvobojeni spon demokracije so namreč evropski računovodje izračunali, da Grčija zaradi 340 milijard evrov vrednega neodplačljivega in nevrnljivega dolga ni več država, ampak pravzaprav »nonperforming loan« − slabo posojilo. Zato je bila klavrna usoda 11 milijonov Grkov sprejemljiv »sunk cost« − nepovratni strošek.
Točka preloma dolžniške krize je bilo spoznanje upnikov, da posojil Grčiji ne bodo nikoli več videli, še manj z njimi zaslužili. In če z nečim ne moreš zaslužiti, če so stroški preveliki, potem to v kapitalizmu preprosto likvidiraš − grexit v režiji Evrope. Ali pa nad težavo pošlješ stečajnega upravitelja.
Ali bi upniki v primeru nadaljnjega bojkota pogajanj likvidnostni waterboarding nadaljevali samo zato, da bi Atene spravili na kolena in obračunali s kljubovalno alternativo Sirize, čeprav bi grški narod s tem pahnili v lakoto ali celo kaj hujšega, si ne dovolim pomisliti. A po drugi strani, glede na njihovo sadistično ter eksemplarično ponižanje Ciprasa prek drakonskih zahtev, ta možnost od zadnje nedelje naprej ni več nepredstavljiva. Kar je samo po sebi več kot zadosten razlog za alarm.
Elegantna funkcionalnost genialne računovodske logike v urejanju meddržavnih in medčloveških odnosov znotraj EU je namreč pogojena s pripravljenostjo Evrope na lastno de-demokratizacijo, morda celo dehumanizacijo.
Grčija je od izoblikovanja moderne grške države naprej živela »Živalsko farmo«, odslej bo živela distopijo »1984«. Z in za Grki pa tudi vsi drugi narodi EU.
Prav to pa je najosupljivejša kolotoumba v grški dolžniški tragediji.
