Tiskane izdaje
Ko sem šla drugič v življenju na manikuro, je bila moja manikerka klepetavo razpoložena. »Brala sem knjigo,« je rekla, »ki mi je spremenila življenje. Imenuje se Zakon privlačnosti.« In ker človek marsikaj lahko, težko pa zbeži iz kozmetičnega salona s še sveže lakiranimi nohti, ne da bi plačal, sem bila prisiljena izvedeti, česa je je Zakon privlačnosti naučil.
Zakon privlačnosti uči, da nam življenje ponuja zgolj tisto, kar potrebujemo. Da se vse zgodi z razlogom, da smo vse, kar pride, nekako klicali, da je vse po svoje dar, vse, kar potrebujemo, je prava perspektiva. In ker se nobenega nauka ne da naučiti brez vzorčne prilike, sem izvedela tudi zgodbo o najboljši prijateljici moje manikerke, ki so jo vse življenje skrbele malenkosti, odkar pa je dobila raka, je končno sposobna razločiti med bistvenim in nebistvenim.
Zvestoba nauku Zakona privlačnosti, ki je sprva slišati kot še ena v vrsti blagohotnih tolažb, s katerimi ljudje bijemo vnaprej izgubljeno bitko za smisel, nas po zamotani stezi miselnih konsekvenc pripelje v okrutnost, ki nekoliko spominja na tisto, s katero naslavljamo zgodovinske okoliščine, v katerih smo se znašli. Kriza kot priložnost, žalost kot priložnost, bolezen kot priložnost. Sploh obstaja kakšna hujša prisila od te, ki veli, da se je treba vsake groze veseliti?
Saj razumem. Radi bi verjeli, da se svet ravna po nas in da je vse, kar se na prvi pogled zdi slabo, v resnici seme dobrega. A kot se v življenju rado dogaja, prilagajanje resničnosti našim željam in pričakovanjem na dolgi rok obrodi več slabega kot dobrega.
Logika Zakona privlačnosti in sodobnih naukov koncept odgovornosti namreč preobrača v neko komaj razpoznavno pošast, ki ni več sposobna razločiti, da je odgovarjati za svoje izbire in odločitve eno, prepričanje, da si je vsak človek za čisto vsako stvar, ki mu prečka pot, kriv sam, pa nekaj drugega.
Zna biti, da je odgovornost ena najbolj zlorabljenih besed enaindvajsetega stoletja. Vse preveč radi in vse prepogosto jo namreč raztegujemo tudi čez tisto, kar ni v dosegu naših zmožnosti, s čimer širimo področje krivde in krčimo prostor, v katerem bi se jeza, odpor in upor lahko zdeli upravičeni.
Zato bi prej kot verjeti, da se vse zgodi z razlogom, kazalo razumeti, da so na svetu svari, ki so preprosto slabe, škodljive in odveč, saj nam šele to pripoznanje ponuja osnovni pogoj, da se z njimi spopademo. Ali pa častno preminemo v poizkusu.
***
Katja Perat (1988, Ljubljana) je diplomirala iz filozofije in primerjalne književnosti na ljubljanski filozofski fakulteti. Od leta 2009 je članica uredniškega odbora študentske literarne revije Idiot, piše pa tudi literarne kritike za revijo Literatura, spletno stran Airbeletrina in Poglede.
Piše tudi za Delovo spletno stran. Berete jo lahko vsak drugi ponedeljek ob 12. uri.
