Tiskane izdaje
Razlogi, ki so pripeljali do zaprtja strani, so pravni, natančneje: zadevajo avtorsko pravo in seveda kršenje avtorskih pravic, ki se dogaja s piratskim pridobivanjem vsebin. Kot vemo tudi pišoči novinarji povsod ali pa producenti pisnih ali avdiovizualnih produktov, je internetna kultura svobodnega črpanja in dostopanja do vsega porušila klasično razmerje in pravno ureditev med producenti avtorskih del in njihovimi odjemalci. Kaj torej žalost piratov pomeni v takšnih pravnih okvirih?
Mnogi se verjetno spomnijo najedajoče reklame, ki je bila vključena v starejše DVD-je in ki nas je prepričevala, da je piratska dejavnost na internetu ekvivalentna navadni kraji − kraji torbice, avta itd. »Piratstvo je kraja!« se je glasil slogan te reklame.
Ta logika verjetno na neki ravni drži, a vendar se zdi, da spregleda nekaj, kar se je z »internetno revolucijo« vendarle zgodilo: prost pretok informacij, svobodno poseganje po raznoraznih vsebinah. Interneta se še vedno − kljub lovkam korporacij, ki obvladujejo socialna omrežja, najbolj popularne brskalnike, in spletne trgovine − drži začetniški svobodnjaški duh, obljuba dostopnosti in povezovanja.
Danes je sicer jasno, da so začetne sanje o čisti svobodi, o odprtem novem prostoru javne razprave večinoma odmrle zaradi cenzure posamičnih držav, korporacij, pa tudi zaradi sovražnega govora samih uporabnikov, ki ga omogoča interaktivnost. Internet je s svojo nepregledno množico ponujenega pač postal soroden simbolni prostor kot naš »realni« simbolni svet, ki združuje vse: od vrhunskih intelektualnih dosežkov, literature, filozofije, slikovnega materiala, glasbenih del, novinarskih prispevkov do najnižje oblike komuniciranja, groženj, zlorab itd., če o tem, da je predvsem tržišče z vsemi antagonizmi trgov, sploh ne govorimo.
A Piratebay, ki se je ponudil kot vez med številnimi uporabniki, tako da je delčke vsebin od tistih, ki so imeli želene datoteke, brezplačno prenašal k tistim, ki so jih potrebovali, vseeno zadeva neko drugo logiko. Tu ne gre preprosto za krajo, gre prej za izmenjavo med skupinami, ki nočejo biti oropane tistega, kar čutijo kot skupno človeško dediščino in kot pogostokrat edino, kar jih sploh navezuje na svet, sicer poln slabih novic in predvsem krivic.
Vsi, ki proizvajamo avtorske pravice, se zavedamo, kako v tem piratskem svetu izgubljamo. A zdi se, da se veliko večje piratstvo vrši na ravni samega sistema, ki omogoča, da večina producentov raznoraznih avtorskih del svoje pravice preda velikim korporacijam, ki potem iz njihovega dela kujejo enormne dobičke. Logika avtorskih pravic je danes predvsem zastopnik privatnih interesov in seveda vsesplošnega pohlepa. Lahko bi celo dejali, da tu pravo ščiti prav privatne pravice korporacij (in ne toliko ustvarjalcev) na račun pravice posameznika do participacije do skupnega − podobno kot voda in drugi naravni viri našega skupnega dobrega postajajo ali so že postali vzvodi kopičenja bogastva zasebnikov.
Kako torej zadostiti avtorjem, proizvajalcem vsebin, ki človeštvu nekaj dajejo, hkrati pa tudi širšemu pomenu, torej kreiranju skupnega, ki ta dela na neki način šele osmišlja?
To, da stara kultura interneta, njegove dostopnosti, tovariškega deljenja in posredovanja vsebin omogoča vznik vselej novih »piratebayev«, se zdi le začasni odgovor. V tej vztrajnosti internetne skupnosti piratov, podprte s tehnologijo, lahko slavimo zadnje sledi globalne solidarnosti, globalnega tovarištva pri deljenju nečesa, kar to občestvo dojema kot skupno. A prava rešitev, ki bi posredovala med obema pravicama, bi morala biti sistemska. Tako bi si morali prizadevati za ukrep, ki bi omogočil dostopnost, značilno za internet od njegovih utopičnih začetkov.
Zamislimo si, da bi vsak Zemljan, ki uporablja internet, plačeval simbolično mesečno rento za celokupno internetno ponudbo, producenti posamičnih vsebin pa bi dobili vsak svoj delež glede na povpraševanje (podobno kot knjižnično nadomestilo, le da bi tu mehanizem deloval na globalni ravni). A takšna rešitev že predpostavlja globalno ureditev, kjer je vodilo pravne in vsakršne ureditve skupno dobro, torej predvsem ukinjanje številnih posrednikov, ki jim njihov položaj (vmesnika med ustvarjalci vsebin in odjemalci) omogoča, da kujejo ogromne dobičke.
Ne, takšen svet globalne pravičnosti danes ni predstavljiv, morda še manj kot pred desetimi ali dvajsetimi leti. A dokler bomo živeli v sistemu, ki generira antagonizme, bo obstajalo tudi piratstvo − kot romantični model skupnosti, ki si brez koristoljubja izmenjava tisto, kar je zanjo vredno prav toliko, če ne še več, kot skupna voda, zrak in zemlja. To, da prave rešitve za proizvajalce in odjemalce vsebin danes ni, nam torej nikakor ne sme odvzeti v resnici malega užitka, da se s piratskimi podvigi zoperstavimo kapitalističnemu Tatu!
