Tiskane izdaje
Pa smo spet tam − cesar Janez in Martin Krpan. »Cesarska« ali uradna medicina in ljudska zdravila. Težko je dostojanstveno prenesti marketing »superhrane«, ki ni nič drugega kot stara dobra in učinkovita zelišča, ki jih prodajajo enako kot avtomobilske gume in praške. Ni ga čez pošten pristop s pomočjo lepote. Močilnar je včasih razkladal, da vsak čevapčič čaka homeopatija in vsak fenugreek* antibiotik v žilo.
Veliko je cesarjev Janezov v deželi Kranjski, ki bi si raje odrezali nogo, skurili žilo in zamenjali organe, kakor da bi požvečili kakšno tako imenovano travo, namesto da stiskajo dan za dnem k svojim ustecem čevapčiče in lepinjo. Takšni jako radi, kakor bi rekel Martin Krpan, če bi bil zdravilec, vsako jutro po dozi kofeina in nikotina cinično komentirajo vse, kar se ne sveti po tradicionalnih mašilih žil. Takrat jih znanost ne zanima. Kaj namreč ta pravi o kombinaciji čevapčičev, šnopsa, nikotina in kavice. Veganska zarota nima meja. Nič jim ni sveto!
Ljudje pa padajo z operacijskih miz. Pa ne gre za performans z naslovom Živi špeh v Moderni galeriji. So še drugi, katerih operacije stanejo toliko kot nemški avto s še svežo metalik barvo in premično streho. Potrebujejo jo večkrat, ker kavici in cigareti se pa ne bodo odpovedali. Kaj sicer ostane od življenja? Pljuniti komu v ajdovo kašo s čemažem, se ve. Vprašajte kirurge, kaj si mislijo o tem, da ne vidijo družine tri dni, ker se Janez ne drži diete in navodil. Življenje je namreč predolgo za brokoli in prekratko za pršut s teranom. Drugo je kolaternalna škoda.
Za večino bolezni zadostujejo visokoizobraženi zdravniki v bleščeče belih haljah. Včasih pa pomaga kaj bolj kmečkega, kako se že reče temu, zdravljenje »out of the box«. Cesarju Janezu, beri povprečni osebi, se naravnost gabi imeti opraviti s takim kmetom, kot je Martin Krpan, oziroma z zdravilstvom. Oziroma zdravilci ne zdravijo, ampak pacajo, menijo. Imajo prav in tudi motijo se. Brdavs se strinja: »Ta je močan, a kmet je kmet in se ne zna bojevati.« Ampak njegovo mnenje malo pomeni, ker preden rečeš Sveta Trojica, je brez glave ostal.
Še pomnite, kako je bila cesarju Janezu pomembna lipa nad mizo in mnenje cesarice! Dasiravno je izgubil vrsto vitezov in celo sina. Lipe pa ne da! Tako je, pločevinke piva pa ne damo. Krpan začudeno vpraša: »Ali je bilo to drevesce vaš bog ali kaj?« Za marsikoga je pločevinka piva točno to. Bog. Ni pomembno, če so še naprej bolni, le da rekviziti ostanejo tradicionalno razporejeni: »Življenje je lepo, sinko, le če se malo poveselimo z nezdravimi jedmi!« Kdor tega ne razume, na Zemlji ni živel.
»Kdor hoče na Dunaj, mora pustiti trebuh zunaj, tako pravijo stari ljudje,« pomodruje Martin Krpan, ki se je na tamkajšnjem dvoru kar malce nažiral. Tipično, eno v sapi, drugo na jeziku.
Vrhunsko je opazovati tiste, ki prste namakajo v superhrano in vzravnano kažejo svojo evolucijsko nadmoč z napeto zadnjico, kakor one druge, ki jih prezirajo iz dna duše kot štirinožce, ki še niso izumili ognja in si ne znajo niti zviti cigarete, kaj šele da bi si jo prižgali. Na koncu šteje le to, kdo se na kupu civilizacijskih smeti najbolje prodaja.
Homo sapiens med tem sprijaznjeno, kaj mu drugega preostane, kuha juho, ki je nihče noče jesti. Za prve ne pride v poštev, ker ni presna, za druge pa, ker v njej ne plavajo suhe mesnine. Pa postrezi, kdor more!
Marsikomu se toži po časih, ko je bila posebna salama vrhunec malice, pa bela štruca in steklenica stila. Polnozrnata štručka, tofu in rukola so herezija. Na kol, grmado in razčetveriti je treba to golazen! Ti ljudje si sicer vsak dan v ogledalo šepnejo, da verjamejo v napredek.
Martin Krpan je bil eden prvih junakov, ki je bil izbirčen, ker sredice kruha ni jedel, le skorjo. Ali lahko sumimo na prvo glutensko intoleranco zaradi pretežno neglutenske kmečke hrane, kot sta proso in žganci? Seveda ne, vsak ima pač svoj okus in potrebe. Važno je premagati Brdavsa, ostalo so finte.
Vedel je naš junak tudi, kako se vljudno posloviti, da je dobro za vse:
»Pa zdravi ostanite!«
Minister Gregor − ki je prepisal magisterij o učinku soli na možgane, češ da jo za zdravje nujno potrebujejo samo na dvoru, ker so bolj pametni, drugi pa naj živijo brez − pa nič.
*Fenugreek ali slovensko sabljasti triplat oziroma grško seno. Rastlina uspeva tudi na Krasu.
