Tiskane izdaje
Z iskrenim in globokim spoštovanjem do jezikoslovcev moram reči, da verjetno nihče med nami ni pričakoval, da bo težišče razprav in ideoloških bojev zadnjih dni postalo nekaj samo po sebi tako suhega, kot je − slovar.
Verjetno ste že slišali − varuhi morale so v zadnjem tednu na spletnem portalu 24kul.si vse, ki v srcu dobro mislijo, javno pozvali k bojkotu novega Slovarja slovenskega knjiženega jezika.
Poziv je bil slišati takole:
»Pred dnevi je Cankarjeva založba izdala nov Slovar slovenskega knjižnega jezika. V njem so se uresničile napovedi, da bodo radikalni aktivisti in zagovorniki teorije spola ideološko in brez družbenega soglasja spremenili pomen nekaterim slovenskim besedam. Tako so avtorji, po naročilu slovenskih radikalnih organizacij, na silo spremenili pomen družine.«
Eden mojih prvih pomislekov, ki se zdrami vsakič, ko se začnejo kresati mnenja glede družine, njene resnične človeške (ali božanske) narave ali pravnih aktov, ki jo urejajo, je tudi tokrat vzniknil v obliki vprašanja, kako je prišlo do tega, da si je prav družina prislužila status privilegirane skupnosti, ki jo prikriva nekakšna metafizična patina, zaradi katere je treba z njo ravnati drugače kot z drugimi skupnostmi.
Zakaj ne ljubezenska zveza dveh žlahtnih pedofobov, ali še bolje, zakaj ne prijateljstvo? Zakaj druge oblike skupnosti, ki delajo naša življenja smiselna in nam služijo kot zavetje pred samoto, ne doživijo tovrstnega povzdigovanja in pravne skrbi?
Saj vem, pravnice in socialni delavci bi v en glas pripomnili, da si družina zasluži posebno skrb, ker vključuje otroke, otroci pa so tista bitja, ki še nimajo dovolj veščin in znanj, da bi se zmogli za svoje pravice boriti sami, in je prav, da to namesto njih počnejo višje inštance. Pa recimo, da jim tokrat zavoljo argumenta ne bom ugovarjala. Resnična težava tega poziva namreč čemi nekje drugje.
Poziv avtorice Marije Hval namreč sporoča, da za vsem skupaj stoji nekakšna zarota. Da so lezbijke in koruzniki v temnih nočeh z najlonkami čez obraz in strelnim orožjem v rokah trkali na vrata jezikoslovcev in jih maltretirali tako vztrajno in predano, dokler niso modri, a šibki možje klonili pod pritiskom in privolili v trajno pohabo slovenskega jezika.
V nečem imajo vsi sveti seveda prav: način, na katerega uporabljamo jezik, je res globoko zvezan z načinom, na katerega koncipiramo svojo resničnost, v jezik smo pogreznjeni z vso svojo človeško eksistenco, z njim opisujemo svojo izkušnjo, z njim dajemo svetu podobo, ga klešemo in oblikujemo, dokler ne postane primeren za intersubjektivno rabo.
Z njim sklepamo zavezništva in poglabljamo spore, v njem ljubimo in zmerjamo, si prizadevamo za razumljivost ali utajevanje, se približujemo resnici in debelimo laž. V njem poteka naša zasebna pa tudi politična resničnost z vsem zavajanjem in občasno odkritostjo vred.
Pa vendar se v nečem tudi globoko motijo: jezik se namreč ne oblikuje s tem, ko je sprešan v slovar. Je mehka družbena tvarina, ki pomene črpa iz svoje rabe, in to ne enkratne, marveč vsakokratne. Nastaja med ljudmi, v naših pomenkih, kramljanjih, med pisanjem zakonov in literarnih besedil, na cesti, v postelji in v parlamentu, zagotovo pa ne nastaja po kabinetih znanstvenikov, pa naj bodo ti še tako vplivni, pedantni in vztrajni.
Slovar je nad jezikom brez moči. Pomenov ne lansira, marveč jih diagnosticira. In če je pomen družine v stoletjih svoje rabe spremenil svojo funkcijo in pomen, za to gotovo ne moremo kriviti slovarja, ki je kot običajno zgolj prepoznal cesarjevo goloto.
Če se je v nov SSKJ pritepel koncept družinske skupnosti, ki Mariji Hval ni po godu, za to ne kaže kriviti vrhuške slovenske slovenistike, marveč slovenski narod, ki je nekje spotoma očitno skrenil s prave poti. Škoda je bila povzročena že zdavnaj, moralni kolaps je potekel nekje drugje, tiho in neopazno, kot potečejo vse vitalne družbene spremembe. Na cesti, v postelji, v parlamentu. In po toči je, kot pravi pregovor, prepozno zvoniti.
Za konec bi rada skoraj kot opombo pod črto dodala le še to, da sem vedno znova skorajda očarana nad osupljivo pedantnostjo varuhov morale.
Če bi katera koli druga človeška skupnost s katerimi koli drugimi arbitrarnimi ideali svoj prav branila s tako strastjo in zavzetostjo, da se ji ne glede na njeno morebitno postranskost ne bi izmuznila nobena podrobnost, bi morebiti že zdavnaj živeli v bolj smiselno urejenem svetu. Ali pa bi se vsi skupaj potolkli še kakšen teden prej, kot bi se sicer.
**
Katja Perat (1988, Ljubljana) je diplomirala iz filozofije in primerjalne književnosti na ljubljanski Filozofski fakulteti. Od leta 2009 je članica uredniškega odbora študentske literarne revije Idiot, piše pa tudi literarne kritike za revijo Literatura, spletno stran Airbeletrina in Poglede.
Piše tudi za Delovo spletno stran. Berete jo lahko vsak drugi ponedeljek ob 12. uri.
