Tiskane izdaje
Zdi se mi, da v zadnjih letih v našo ambulanto prihaja oziroma se zateka vse več bolnikov z občutkom težkega dihanja. Na videz so zdravi in običajno s številnimi preiskavami ne najdemo vzroka za težko dihanje.
Najprej bi rad na kratko poskusil razložiti dispnejo, kot strokovno imenujemo občutek težkega dihanja.
Dihanje je pomembna in natančno uravnavana življenjska funkcija. V telesu imamo številne receptorje oziroma »senzorje«, ki ves čas merijo, koliko kisika, koliko ogljikovega dioksida je v krvi oziroma telesu in kakšen je pH krvi.
Na podlagi podatkov, pridobljenih iz receptorjev, naše živčevje oziroma možgani ukazujejo dihalnim mišicam, kako hitro in kako globoko naj bo dihanje. Proces poteka avtomatično in običajno se dihanja sploh ne zavedamo. Dihanje lahko tudi zavedno uravnavamo, kar nam pride prav še zlasti pri plavanju in potapljanju.
Ko potreba po dihanju preseže učinek dihalnega sistema, takrat občutimo, da težko dihamo. Vsi smo že čutili, kako je, ko imamo premalo zraka. To se namreč normalno dogaja ob težjem fizičnem naporu. Netrenirani ljudje težko dihanje občutijo prej, trenirani kasneje, če gre za enak fizični napor. Tako nastalemu težkemu dihanju ne posvečamo pozornosti, saj vemo, da je to normalen pojav.
Včasih pa se nam zazdi, da dihamo težje, kot bi bilo treba. Zakaj?
Ugotavljam, da gre pri tem za dve skupini ljudi. V prvo spadajo posamezniki v starosti malo po 40. letu, ki opazijo, da so pri naporih, ki so jih prej zmogli dokaj z lahkoto, bolj zadihani. Spomnijo se, kaj vse so zmogli, potem pa nenadoma ne gre več. Pozabljajo pa, da so se vmes nabrala leta, kilogrami in da se bistveno manj gibljejo.
Telo z leti potrebuje več časa za ogrevanje srčno-dihalnega in mišičnega sistema. Zato ljudje iz te skupine neredko začutijo težko dihanje le ob nenadnem, kratkotrajnem naporu ali na začetku napora, kasneje pa občutek težkega dihanja, kljub temu da napor še traja, izgine.
Kadar telo pravilno ogrejemo, je občutek zadihanosti manjši. Tej skupini »bolnikov« pomaga že zgornja razlaga: redna in zmerno stopnjevana telesna aktivnost ter redukcija telesne teže. Je težko, a sprijazniti se je treba tudi z leti, ki jih imamo na grbi.
V drugi skupini so ljudje iz vseh starostnih skupin, ki ob naporu niti ne čutijo, da težko dihajo. Pomanjkanje zraka se pojavi v mirovanju, na primer med gledanjem televizije oziroma kadar so sami in mirujejo.
Imajo občutek, da ne morejo dovolj globoko vdihniti, zdi se jim, kot da je prsni koš premajhen. Začne jih skrbeti, natančno opazujejo svoje dihanje, nanj vplivajo tudi s svojo voljo in nehote porušijo natančno uravnavan sistem, ki pravzaprav zazna takšno vpletanje v njegovo avtonomijo kot težko dihanje.
Opažam, da je v tej drugi skupini veliko ljudi, ki so v vsakdanjem življenju preobremenjeni, lahko tudi nezadovoljni s službo, jim ne gre v šoli ali pa imajo težave v družini. Pogosto so prisotni še drugi simptomi, kot so nespečnost, stalna utrujenost, suha usta, mrzle roke in občutek, da ne zmorejo vsakodnevnih opravil. Neredko so prisotni tudi elementi depresije in/ali tako imenovane izgorelosti.
Življenje teče vse hitreje in ga včasih kar težko dohajamo. Pogosto smo vsakodnevno preobremenjeni. In ko nam ne uspeva, kar bi si želeli, in če vse skupaj traja predolgo, nas telo opozarja z različnimi simptomi, ki pa nimajo bolezenskega vzroka. To imenujemo psihosomatika.
In kakšna je rešitev?
Enotnega navodila ni. Zdravnik mora izključiti bolezenske vzroke za simptome; če jih ne najde, mora z odkritim pogovorom bolniku pomagati, da samokritično razmisli in poišče vzroke, ki sprožajo prikrito nezadovoljstvo.
Naloga je težka, vendar je vredno in potrebno poskusiti najti rešitve in spremeniti življenjski slog. Izjemno pomembna je pomoč življenjskih sopotnikov in prijateljev. Koristna sta tudi psihoterapija ter izboljšanje psihofizičnega počutja z redno rekreacijo.
Predvsem pa se je treba znebiti strahu, da gre za bolezen; treba si je oddahniti, pozabiti na svoje dihanje in zadihati s polnimi pljuči.
Boste videli, da gre!
***
Prim. mag. Matjaža Turela veseli, ker ga je strokovna pot pripeljala v interno medicino, natančneje na področje pljučnih bolezni in tudi transplantacijske medicine. Ta zdravniku širi obzorje, bogati njegovo znanje, krepi etiko, sproža razmišljanje o temah, povezanih s filozofijo. Veseli pa ga tudi to, da je pravzaprav po naključju zašel na področje športne medicine in tako skupaj s športniki doživel in doživljal številna svetovna prvenstva in olimpijske igre.
***
Zdravstveni blogi na Delo.si
Izjemen odziv bralcev Dela na tematske zdravstvene strani, s katerimi smo v zadnjih letih poskušali čim bolj celovito prispevati k védenju o najbolj priporočljivih in strokovno preverjenih prijemih za ohranjanje zdravja, o boleznih in možnostih za njihovo zdravljenje pri nas, nas je spodbudil k nadgradnji pisanja o aktualni in akutni problematiki s področja zdravja in zdravstva.
Še naprej vam bomo predstavljali zgodbe posameznikov, ki jim je, čeprav se je zdelo nemogoče, uspelo premagati težko bolezen, še bolj dosledno bomo opozarjali tako na vrhunske dosežke slovenske medicine kot tudi na sistemske pomanjkljivosti in napake, da bi jih lahko čim prej odpravili.
Tematska zdravstvena stran bo v Delu znova postala stalnica. Na spletu pa objavljamo zdravstvene bloge. Vsako sredo točno opoldne si podajajo pero in izmenjujejo dobronamerne pa tudi kritične misli strokovnjaki z različnih področij:
dr. Erik Brecelj, kirurg
Sabina Senčar, ginekologinja
prim. mag. Matjaž Turel, pulmolog
Gabrijel Fišer, kirurg
Diana Zajec, novinarka
izr. prof. dr. Danica Rotar Pavlič, družinska zdravnica
prof. dr. Zvezdan Pirtošek, nevrolog
dr. Maruša Hribar, homeopatinja
