Tiskane izdaje
»Kaj pa imate na tovornjaku?« je bilo slišati na posnetku. »Nič takega. Banane,« je bil odgovor vidno vznemirjenega voznika. »Odprite, prosim, bomo preverili,« je bil nezaupljiv policist. Ko so odmaknili ponjavo, je bil tovornjak do vrha naložen z lesenimi zaboji, polnimi granat in min. Isti posnetek je pozneje pokazal poveljnika Jugoslovanske ljudske armade, ki je trdil, da se njihovi vojaki vkopavajo na hribih okrog Sarajeva zato, da ga bodo branili pred Genscherjem, takratnim nemškim zunanjim ministrom.
To se je dogajalo nekaj mesecev pred začetkom bosanske vojne, in čeprav so takratni posnetki in poročanje Yutela že napovedovali težave v neodvisni Bosni in Hercegovini, večina prebivalcev še vedno ni verjela, da se lahko zgodi vojna, in mnogi med njimi so naivno verjeli, da jih bo v vsakem primeru zaščitila JLA. Priprave na obleganje so trajale več mesecev, in ko je bilo vse pripravljeno, se je 5. aprila 1992 začela blokada mesta, ki se je končala šele 29. februarja 1996. Trajala je torej leto dni dlje kot obleganje Leningrada. To je bilo najdaljše obleganje evropskega mesta po drugi svetovni vojni, v njem pa je na obeh straneh umrlo skoraj 14.000 ljudi, mesto je bilo uničeno.
Med žrtvami so bili tudi pripadniki modrih čelad in novinar Mladine Ivo Štandeker, čigar smrt je povzročila eksplozija granate na Dobrinji na začetku vojne. Mrtvih bi bilo verjetno še več, če branilcem mesta ne bi uspelo zgraditi znamenitega predora pod letališko stezo, skozi katerega so na drugo stran odhajali ranjenci in civilisti, v mesto pa so prihajali hrana, zdravniški material in vojaške okrepitve.
Vloga Združenih narodov je bila v bosanski vojni, zlasti v Sarajevu, milo rečeno, sramotna. Poleg zagotavljanja določenih količin hrane in organiziranja konvojev, s katerimi so reševali civiliste, so bili popolnoma brez moči, da bi vojno tudi ustavili. Njihovi predstavniki so s svojimi izjavami in pasivnostjo pustili grenak priokus pri Bosancih, ki se jih še danes spominjajo z gnusobo. Butros Butros Gali, Michael Rose, Bernard Janvier, Philippe Morillon in drugi so bili dobesedno ikebane z visokimi plačami, kar je, med drugim, omogočilo nekaznovani umor namestnika premiera bosanske vlade Hakije Turajlića 8. januarja 1993, ko so ga izvlekli iz oklepnega transporterja francoskih mirovnikov in ga ustrelili. Zaradi takšnega odnosa do vojne v BiH je nastal znameniti grafit na enem od sarajevskih zidov: »UN − Ujedinjeno ništa« (ZN − Združeni nič).
David Rieff je bil ameriški novinar in eden redkih, ki se je v tisti norišnici dve leti prosto gibal po vsej BiH. Ko je pozneje izdal knjigo z naslovom Slaughterhouse (Klavnica), je bilo to eno najbolj iskrenih in brutalnih pričevanj bosanske vojne, v katerem je med drugim zapisal, da je bolj poredko srečal predstavnike ZN, ki bi simpatizirali z zakonito bosansko vlado, še manj pa je bilo tistih, ki so bili pripravljeni storiti kaj več, kot so narekovala suha navodila iz Ženeve.
Ko so proti koncu vojne prošnje iz štaba ZN za letalske napade končno prišle do poveljnikov Nata, je bilo že prepozno. Država je bila opustošena, večji del prebivalstva pa pobit ali razseljen. Bosanska vojna je gotovo eden največjih madežev na modri obleki Združenih narodov in mednarodne skupnosti v zadnjih desetletjih. Ni pa njihova edina polomija. V istem obdobju se je dogajal genocid v Ruandi, problemi Cipra, Palestine in Golanske planote so aktualni že desetletja, v zadnjem času pa so situacijo dodatno zapletle nove vojne, predvsem v Ukrajini in na Bližnjem vzhodu. Ko so ZDA skupaj z zavezniki, na podlagi laži o orožju za množično uničevanje, napadle Irak, so bili Združeni narodi popolnoma brez moči, da to preprečijo, in Irak posledično že več kot desetletje ne pozna stabilnosti.
Vodenje Združenih narodov je s 1. januarjem prevzel Antonio Guterres, ki je v svojem uvodnem govoru povedal, da ZN potrebujejo nov pristop k reševanju konfliktov po svetu in da so bile v preventivnem smislu zamujene številne priložnosti. Pri tem je izpostavil vojno v Siriji ter konflikta v Burundiju in Južnem Sudanu.
Združeni narodi so naslednica Društva narodov iz leta 1920, katerih idejni ustanovitelj Woodrow Wilson je imel idejo o svetu, ki naj bi preprečeval oziroma reševal konflikte. Ko so po drugi svetovni vojni ustanovili Združene narode, so v njihovem varnostnem svetu stalni sedež dobile ZDA, Velika Britanija, Sovjetska zveza, Francija in Kitajska predvsem zaradi zaslug v drugi svetovni vojni, kar je po svoje paradoksalno in ironično, saj je bil prispevek Francozov v boju proti nacistom veliko manjši in slabši od jugoslovanskega in poljskega odpora, da Kitajcev, ki so se večji del druge svetovne vojne borili drug proti drugemu in so jim Mandžurijo osvobodili Rusi, niti ne omenjam.
Francija in Kitajska si zagotovo v tistih časih nista zaslužili stalnega sedeža v varnostnem svetu, in če se osredotočimo na dejstvo, da danes stalnega sedeža nima niti ena država iz Latinske Amerike, Afrike in večjega dela Azije, ki predstavljajo večinski del svetovnega prebivalstva, lahko ugotovimo, da je varnostni svet več kot zrel za reformo. Bolj pošteno bi bilo, če bi mandati veljali tudi za stalne, ne samo za začasne članice.
Guterresa čaka težka naloga, saj se bo moral odločiti, ali temeljito reformirati ZN in papirnatemu ter brezzobemu zmaju vgraditi močne zobe ali pa debatni krožek preprosto ukiniti.
***
Ahmed Pašić je družbeni aktivist, ki si je z ustanovitvijo društva in liste Za lepše Jesenice prizadeval za izboljšanje lokalnega in širšega okolja v Sloveniji, a si je bil zaradi težav pri iskanju zaposlitve, tako kot v zadnjem času številni Slovenci, to prisiljen poiskati v tujini. Trenutno živi in dela v Singapurju. Na Delo.si lahko prebirate njegove mesečne bloge, v katerih predvsem primerja življenje v Sloveniji in enem izmed najbolj vitalnih azijskih tigrov.
