Tiskane izdaje
Ja, vem, če bi bil plačan od vrstic, bi umrl od lakote, večina vas bo zdajle nehala brati.
Karte? Zemljarič? Ne me basat.
Ker pa pišem iz čistega veselja in za tja, v kar verjamem, bom nadaljeval.
Iz kart prebrano je pokazalo, da ima mogočni mož − po svoji moči, nekaj malega pa bo ostalo tudi zidanega za njim, ko nekoč odide k prijateljem partizanom in še komu − občutke krivde ... Da počasi začenja z uvidom v realno sliko svojega življenja in početja. Da se počasi spreminja, na bolje.
Tisti, ki vas zdajle vlečejo s stropa, ker vas je zgrabil bes, da branim starega udbovca, se lahko spustite na zemljo. Ga ne. Z Udbo sem imel opravka, kot ga ne privoščim nikomur.
Pišem le o tem, kar pravijo karte.
Kaj pravi Kristus? Janez tega verjetno ne ve, a Božja hiša ni zaprta za nikogar izmed tistih, ki iskreno trkajo na njena vrata, pa naj bodo njihove prejšnje zablode in zmote kakršne koli. Takole je rekel: »Iščite in našli boste, trkajte in odprlo se vam bo.«
Bo pa to verjetno kar univerzalna resnica − isto, na drugem koncu sveta in z drugim pogledom na svet, pravijo indijski misleci.
Zakaj to sploh pišem, mešam starca in Jezusa, Indijce, karte in vašo jezo?
Pravzaprav zato, ker verjamem, da je edina pot, ki človeka spravi s samim seboj, iskrenost. Iskrenost je za pot k samemu sebi nepogrešljiva; neiskrenost in nepoštenost − ko človek ni pošten niti do samega sebe − je na poti vase težka ovira.
Če je človek iskren, pravi moj filozof S. A., in ima voljo, da vztraja kljub vsem težavam, in gre do konca in je pri tem pripravljen biti odkrit, je to najboljše poroštvo, da se slednjič zboga s samim seboj in iz sebe potegne najboljše.
S. A., modrec, se sprašuje, kako naj človek preseže samega sebe, svoje omejenosti? Z navadnimi sredstvi, s katerimi si pomaga človeška pamet, torej s politiko, družbenimi reformami, človekoljubnimi dejavnostmi in podobnim si ne more. To je dokazano, skozi genezo.
To so lahko le začasna ali lokalna blažila.
Ko človek išče svojo pot, ga lahko reši le iskrenost, najprej do samega sebe, potem iskrenost do drugih.
Drugo je lažje, prvo boli, da ne more bolj, ni res? Ko v ogledalu vidiš svoj obraz, za njim pa nekoga, komur nočeš biti podoben ...
Težko je in bo − a nobene zmage, pravi moj filozof, ni mogoče doseči brez neomajne zvestobe cilju in dolgotrajnega prizadevanja.
Včeraj, na slovesnem ter pozitivnih energij in spiritualnosti polnem dogodku mi je najbolj moder izmed modrih mož mirno rekel, da sem pritisnjen, ker sem se obnašal, kot sem se.
Zagotovo ima prav.
A kaj češ ...
Človek je vedno sam na poti in ima opraviti s samim seboj, s spreminjanjem samega sebe. Največ, kar lahko storiš za druge, je, da spremeniš samega sebe.
Človek vedno prepozno začne loviti samega sebe, tečeš za samim seboj in verjetno je, da se ne boš ujel, da ne boš ujel tistega dobrega, kar bi lahko bil, pa nisi, ker nisi bil iskren.
Zato sem vesel, ker sem prebral, kaj o Janez Zemljariču pravijo sile, ki jih slutim, a ne razumem.
Briga me za čenče, da je Alenka šla med gasterbajterke zato, ker je prodala Letališče Jožeta Pučnika Nemcem. Niti me ne briga, kdo vse se je pri tem omastil, kot se je.
Bi pa rad pogledal v karte, kaj pravijo o njej in njih in kdaj bodo spoznali, kakšna nesrečna bitja so trenutno.
A, kot pavi Kristus, to ni nič hudega, saj je, kot vemo, znano tole: »Božja hiša ni zaprta za nikogar izmed tistih, ki iskreno trkajo na njena vrata, pa naj bodo njihove prejšnje zablode in zmote kakršnekoli.«
Malo me skrbi le to, da bo vrsta pred Kristusovimi vrati, tista iz Slovenije, neskončno dolga.
Namreč, pravkar se prodajajo še ostala »letališča« ...
Bodo pobrali, potem nam pa o morali srali? Verjetno. Na koncu jih čaka isto, kot vse nas. Obračun s samim seboj in »tok, tok, me spustite noter?«
