Tiskane izdaje
Aprila 1987 sem bil star deset let. Spominjam se presenečenega pogleda svoje matere, ki drži v rokah Mladino brez naslovnice; znamenito številko, posvečeno plakatu Novega kolektivizma, ki je bil izbran ob takrat že umirajočem dnevu mladosti in bil kasneje zaradi dobro znanih političnih konotacij prepovedan. Plakat bi moral krasiti naslovnico, a je bil skrit v notranjost revije. Na Kardeljevi se je deževen dan prevešal v večer, moja mati je, medtem ko sva čakala na avtobus številka ena, z napetostjo brala prvo stran, ki je nadomeščala naslovnico, in kljub svojim desetim letom sem čutil, da se dogaja nekaj pomembnega.
Spomin na vonj in vzdušje druge polovice osemdesetih me je z nenavadno živostjo spreletel prejšnjo soboto. Okoliščine so bile povsem druge, Kardeljeva se je vmes preimenovala v Slovensko, namesto da bi s svojo materjo v dežju zgodnjega večera čakal na avtobus, sem si v sončnem dopoldnevu privoščil kavo in časopis. A ko sem vzel v roke Sobotno prilogo, sem se spomnil na materin presenečeni obraz. Tudi tokrat je bilo na mestu naslovne strani nekaj drugega: reklama za Mercedes.
Zgodbi sta seveda radikalno različni in uporaba oglasnih sporočil na naslovnicah oziroma namesto njih je v zadnjih letih že toliko uveljavljena praksa, da je običajno niti ne opazimo več. Kljub temu pa oglasno sporočilo na naslovni strani ob spominu na umetniško-politično afero izpred skoraj tridesetih let govori zanimivo zgodbo o prej in potem; o tem, kaj smo živeli včasih in kaj živimo danes.
Ko sem prejšnjo soboto vzel v roke svojo najljubšo prilogo, me je presunila razlika. Pa ne v smislu nekakšne jugonostalgije, ki je parodija in katere najglasnejši privrženci so praviloma tisti, ki ob nedeljah v nakupovalnih centrih izbirajo med petdesetimi vrstami uvožene čokolade in pri tem pozabljajo na parne in neparne dneve ter redukcije električnega toka, da o političnem in policijskem šikaniranju drugače mislečih niti ne govorim. Nostalgija je stvar, ki z resno refleksijo polpreteklosti nima nikakršne zveze, in moj spomin na tisti trenutek izpred devetindvajsetih let ni in noče biti nostalgičen. Razlika, o kateri govorim, je razlika v pogledu in presenečenju. Pogled moje matere na Kardeljevi je bil poln pozitivne napetosti in zavedanja dejstva, da gre za veliko stvar. Moje presenečenje je bilo golo razočaranje.
Mladina je z nadomestno naslovnico ključno vsebino skrivala, ker jo je v to prisilila politika. Sobotna priloga je v nadomeščanje naslovne strani s propagandnim sporočilom prisiljena zaradi ekonomske situacije. In tu se zgodba o razliki ne konča. Mladina je s tem, ko je sporni plakat skrila v notranjost revije, elegantno prevarala oblast in razkrila mehanizme njenega delovanja; uredniška gesta je bila v tem kontekstu pogumna in emancipatorna ter je − podobno kot sam plakat − razgaljala resnico nekega sistema. Reklama za Mercedes deluje kot posmehljiva motnja, ki še kako relevantno vsebino Priloge z napol benevolentno gesto plačanega oglasa reducira na blago. Na eni strani imamo zgodbo o politiki in uporu, na drugi zgodbo o moči kapitala. In seveda tudi reklama na naslovnici Sobotne priloge nekaj razkriva: razkriva dejstvo, da mora osrednji dnevnik neke države za preživetje sprejemati takšne kompromise; da mora mesto ključne uvodne misli tedna prepustiti avtomobilu. A na to sporočilo se lahko Mercedes gladko požvižga. Jugoslovanska oblast se na razkrito resnico skrite naslovnice ni mogla. In absurd, ki se je v soboto tihotapil v moje misli, je zvenel nekako takole: če se je avtonomen medij takrat lahko zoperstavil avtoritarnemu režimu in preživel, tega danes v času deklarirane svobode v odnosu do vseprežemajoče moči kapitala ne more storiti več.
V resnici nočem kritizirati odločitev uredništva Sobotne priloge; Delo deli usodo vseh medijev, časi so pač takšni, kot so, in če prodaja naslovnice omogoča preživetje in vzdrževanje kvalitete, sem kot bralec to pripravljen požreti. Ampak zgodba o razliki ostaja. In prejšnjo soboto me je navdala z nekakšno utrujenostjo.
***
Boštjan Narat je glasbenik, filozof, vodja skupine Katalena, kantavtor, esejist in TV-voditelj.
