Tiskane izdaje
Da so še eni beznici dodali tisti svetovljanski C, ki dela ime Calimero bolj posh kot Kristal. Pri tem pa poevropljevalci našega mesta nimajo toliko občutka za samoironijo, da bi ga iz domnevno neustreznega Kristal preprosto spimpali na Crystal. Unter Shiskha Cryistal Pub, denimo.
Pravzaprav je novejša zgodovina Slovencev izpovedana skozi bifeje. Začelo se je konec osemdesetih, ko so si zasebno poslovno iniciativo Slovenci predstavljali skoraj izključno v obliki šanka. Tiste čase je po predmestjih Ljubljane zraslo na desetine kafičev, ki so krasne nove čase slavili z mesingom, rostfrejem in marmornimi ploščami. Nobenega cenenega patiniranja v slogu kapitanove kajute. Stoodstotni kič à la carte. V raznih Johnny barih, Pik asih, Pagatih, Tropicana barih in Papillonih si neredko srečal v marmor vdelane medeninaste inicialke šefov, frajerjev, glasnikov nove ere. Lokali, ki so v poznih osemdesetih oznanjali prihajajoči družbeni red, so prave obrtniške ter arhitekturne mojstrovine, nemalo jih je nastalo na risalnih mizah uglednih arihtektov. Pretirano, predrago, a ravno zato vprašanje: zakaj? Kompleks faraonov po šentflortjansko?
B bar na koseški tržnici je ena redkih dobro ohranjenih mojstrovin zgodnjega tranzicijskega kiča. Upam, da taka o(b)stane, kot upam, da kdo beleži, kaj se dogaja s preostalimi; kajti v lokalnem okolju daljnega Šentvida opažam, kako bleščeči marmorni upi devetdesetih klavarno propadajo. Seveda s tistimi predstavniki najine generacije vštric, ki tam utapljajo svoje sanje že od dne, ko so bile prvič dovoljene. Vsako volilno nedeljo jih obiščem; ne moreš verjeti, kako lepa metafora so lahko oštarije.
V tem duhu sem oni dan prebral novico, da Figovca, kot smo ga poznali, ne bo več. Nisem se mogel načuditi zanosnemu pisanju navdušene avtorice, kako bomo odslej lahko pri Figovcu konzumirali neki vrhunski kari, češ da za vsem skupaj − pazi dedukcijo! − stoji neka britanska franšiza. Dobra novica? Približno tako dobra, kot sta bili dobri novici o vstopu v EU in Nato. Ja in ne. Namesto da bi prinašalec svežega denarja razvil zgodbo iz Smoletove rojstne hiše, ki je dala skozi vse vojne, cesarja, Prešernovo žejo, prvi stik mesta z Jimijem Hendrixom in vse župane ter županje, se bodo raje poklonili nedojebani kozmopolitskosti po ljubljansko. Svetovljanstvu, ki vibrira nekje med sušijem, karijem in italijanskim poflom. Kari, ne me basat!
Kozmo-plitkost, prav to nas tare. Stari, naštejva nekaj ključnih placev, ki so šli v pozabo brez ustreznega poklona, ne da bi se nove vsebine sklicevale na gost vonj preteklosti: Opera bar, Soteska, slaščičarna Petriček, Pavla, Čarli, Lovec, Šumi, Evropa ... Nekje so ga bluzili umetniki in disidenti, drugod novinarji in posebneži, pri Petričku pa se je standardno zaročala generacija najinih staršev. Prostori, ki so bili več kot prostori, so postali zgolj prostori, volumni, kjer se vrši najbolj vulgarna ekonomija slabo plačanih manekenskih kelnarjev in predragih eksotičnih menijev za nategovanje po mestu blodečih Japoncev. Ljubljančani pa naj bomo doma in pred bajto plačujemo parkirnino.
Tako nekako gre skozi oštarije naša zgodovina. Lokalarske brce v temo so lepa prispodoba, kako smo postavili mesta brez meščanov in državo brez državljanov. Vedno, kadar smo v konfliktu sami s seboj in ne vemo, kaj bi, se zatečemo v supermarket referenc ready made. In takole, prijatelj moj, najina Slovenija postaja vedno bolj podobna nacionalnim restavracijam z letališč. En tak malo predrag fake je vse skupaj.
Ah, spet sem tečen;) Ampak mi moraš odpustiti, kajti danes sem jih napolnil štrideset.
Se bereva,
Miha
