Tiskane izdaje
»Vsak svojega peljeva na sprehod, a ne,« sem nalajal damo, ki je čez pokopališče v Stožicah peljala majhnega belega psa. Zasmejala se je in rekla.
»Bolje to kot imeti nič.«
Zasmejal sem se tudi sam. Zraven partizanskega dela pokopališča se je ravnokar ves vesel sprehodil eden izmed »ta belih.«
Ne vem, če so se mrtvi tam okoli strinjali s tem, kar sva si imela reči v izmenjavo zvokov, kakšnih posebnih znakov nisem videl. Podnevi so pokopališča itak kot parkirišča, le da so registrske tablice izpisane z imeni; šele noč, ki jo doživiš na pokopališču, ti včasih ponudi občutek, da ob tebi nekdo stoji. Vsaj meni. Ne vem, morda potrebujejo družbo, malček nerodno mi je reči, da bi bil rad zdaj, ko sem še živ, sam, da bo časa za družbo dovolj takrat, ko bomo parkirani skupaj.
Kaj pa vem, morda mi želijo povedati kaj drugega.
Ni kaj, dovolj jih je, usod v pepelu, da se bomo imeli meniti do konca sveta in še čez.
Z bratom sva si dala opraviti okoli parcele, ki si jo delijo oče, stara mati in stari oče; oče s slednjima ni bil v sorodu. Ni kaj, kakšna karma, biti pokopan skupaj s taščo in tastom, a ne ...
Plast starega peska je bila debelejša, kot sva mislila - jasno, kako bi ne bila, ko pa sva zadnjih deset let pesek pred prazniki le dovažala, nikoli pa odvažala, plime pa tu v Stožicah tudi ni, da bi različne kamenčke različnih letnikov oblikovala v kaj lepšega in nežnejšega. Brat z lopato na grobu je bil izjemen, ravno z ropanjem grobov se s svojo spretnostjo ne bi preživel.
»Nehi, boš fotra zbudil«, sem mu dejal, ko je že kazalo, da mu ni le uspelo raztrgati plastične folije pod peskom, pač pa je že malo načel tudi celotni oddelek z lokalnimi družinskimi žarami.
Nato sva raztrgala tri vreče belega peska, srednje drobljenega, in z njim umetelno zadelala posledice najinega gradbeno-kopaškega podviga. Vmes je bratu uspelo še dvakrat prevrniti lopato in grablje, da je vse padalo po sosednjih, veliko lepše in predvsem že davno prej urejenih grobovih, sam nisem bil dosti boljši, saj sem povozil nekaj pokopanih sosedov s samokolnico, polno starega šodra, ki je grel spomin na najine mrzle sorodnike.
Dobra stran pokopališč je, da nikogar ne moreš povoziti do smrti, sem pomislil, brat pa je vprašal, če vem, kako se reče zadnjemu roku za oddajo osmrtnice. Fenomenalno!
A mi ne dovoli objaviti, ker bo to objavil med Gregorizmi v Nedelu, po moje.
Pogrešam jih, moje, ki jih ni več ... Smrt je mrzla, spomin je topel.
Sredino jutro na grobu je bil najbolj živ del dneva.
Vrnitev med žive je bila morbidna - v zadnjih dneh se srečujem, ne vem, kako to, da prihajajo vsi naenkrat, z dragimi ljudmi, ki mi pripovedujejo svoje neskončno žalostne zgodbe ali podobne ljudi, ki jih poznajo.
Opazuješ in vidiš, da bi si, v tem navadnem življenju, morali samo prisluhniti, kot je za žive normalno, pa bi lahko marsikaj rešili. Nekdo bi dobil očeta, mati moža, vsi ljubezen, otroci prihodnost, kjer se imajo starši radi. Dva, ki se imata ljubiti, bi se upala imeti rada še naprej, ne glede na vse, kar ni lahko, če bi le prisluhnila stavku, da »ljubezen premaga vse«.
Stal sem tam, pozneje, precej za robom grobov, premišljujoč o živih, ki bi nas morala reševati ljubezen, pa se mi zdi, da bo ta ljubezen, ki lahko premaga vse, planila na dan šele, ko enega od dveh, ki bi si jo morala deliti, ne bo več.
Lažje, kot pogled v srce, se je v našem svetu potopiti v temni del naše duše, lažje si je naslikati zgodbo sovraštva, ki nas popelje vedno v pogubo, kot spustiti skozi zaveso na oknu zamer le ozko špranjo za žarek ljubezni, ki bi pregnal temo.
Ljubezen za časa življenja premaga vse. Le smrti ne. Smrt ne more premagati ljubezni, lahko pa jo zbudi. Nekoč, ko z njo, ljubeznijo, pravzaprav nimamo več kaj pametnega početi.
Tako sem premišljeval tistega dne, o grobovih, ki jih bo čez nekaj dni preplavila ljubezen - bog si vedi, ali so tisti, ki so je tako deležni, znali z njo za časa prejšnjega agregatnega stanja početi kaj pametnejšega, kot mi?
So znali najti tisto ozko špranjo za sonce, ki prinese ljubezen. Če niso, vem, da jim je žal - a vse pozabljene zamere in neizrečene lepe besede, ki bi morale biti, a jih ni bilo, bodo zaživele šele nekoč, ko se vsi srečamo med zvezdami.
Včasih mora živi stopiti na grob, da bi se spomnil lepote življenja.
