Tiskane izdaje
Pomagati je ena temeljnih človeških lastnosti, ki civilizacijo drži pokonci - in res je, da ta lastnost izginja, in tudi zato se civilizacija lomi.
Kolesarjenje in kolesarstvo sta že taki početji, da je pomoč potrebna, in o tem je lepo pred leti za našo revijo spregovoril Janez Winkler. To je oni policaj, ki je Franjo spravil skozi pri oblasteh in njihovih poslušnih uradnikih. A je ne bi sam. Veste, kdo je bil Zvone Zanoškar? Če ste model novejše izdelave, verjetno ne. To je gospod, ki je padel Tofu na limanice, gospod, s katerim sta s Tofom potem nategnila Winklerja, da so skupaj nategnili oblast in danes mogočno prireditev prvič sploh lahko speljali.
Zvone je naredil kolesarski klub Rog. Naredil je mnoge šampione. Naredil je Gorazda Penka in Mira Miškulina, ki zdaj držita v rokah vse niti Franje.
Na tega Zvoneta se je kar malo pozabilo. Moj prijatelj Tof ga ni in ga še veselo krona po planetu in ga še dolgo bo, zato se nam zdi samoumeven. Gospoda Winklerja smo že skoraj malo pozabili, pa se je le še kaj zapisalo o njem, in pred dvema letoma sem imel čast, da sem z obema gonil po trasi male Franje, Zvonetu v spomin, kot Zvonetov bataljon. Winklerju so partizanska leta dobro dela, kolo, ki je skoraj težje od njega, je borbeno gonil.
Zvone je malo sedel z nami na tej poti, hodil mi je na misel, kako je vedno tulil name, ko sem prišel v Rog obiskat Penka, jaz pa sem ga dražil, da je ta farški, čeprav je bil rdeč, da bi rdečo lahko imenovali po njem. Vedno me je zmerjal, vedoč, da je moja barva nekaj drugačna, a če danes pomislim, je bil v svoji robatosti veliko večji gospod kakor kdo drug, ki bi danes to rad bil.
Hecno je, kaj vse prinese Franja. Kaj vse povezuje, odkrije. Vsaj zame je »nori« Zvone kriv, da sem spoznal, da je Jože Mermal tako rekoč edini slovenski mecen v športu; in tu to, ko kdo poreče, da imata z Zvonetom iste barve DNK, povsem pade v vodo. Še marsikdo od novih premožnih ga ima, a za druge ne naredi nič! Mermal je preprosto druge sorte človek, in tu, tako kot prej pri Franji, vsa ideologija pade: ali si pravi človek ali nisi. In zdravnica Franja in omenjeni gospod pač taka sta. Ni pomembno, h kakšne farbe maši hodiš, pomembno je, o čem moliš in kaj potem zunaj hrama za druge postoriš.
Tesno povezanega s Franjo se počutim in težko razložim, zakaj. Nekaj bo s to Franjo in menoj, bogsigavedi, kaj. V dneh pred vojno v Sloveniji sem sedel na kolo in se iz neke nuje odpeljal v obratni smeri Franje, in tam nekje pred Trebijo, ko sem premišljeval, kaj se ima v naslednjih dneh zgoditi, me je prešinilo, da je ta dolina pač lahko samo slovenska in nič drugega. Da pa v njej lahko živijo vsi, ne glede na to, od kod so, tako kot naj bi bilo to v Sloveniji nasploh. Ko so snemali film o Franji, so potrebovali najstniško suhljo, in moja mlajša hči je bila ravno prav krhka, da je odigrala nekaj korakov Franje, ko je bila ta dijakinja. In nekega dne, ko sem brskal po zgodovini, sem ugotovil, da je bil prvi predsednik Kluba slovenskih biciklistov Ljubljana Ivan Tavčar. Kluba, ki ga je bilo treba obuditi. Na Visokem vedno med Franjo pogledam desno, tja, kjer Ivan, zdaj bolj bronast kot živ, gleda kolesarje, ki jim je dal leta 1887 luč za pot v prihodnost. Z mogočnim nabojem slovenstva.
Vsako leto grem na Franjo s kom, ki me prosi, naj grem z njim. Ker ne upa, se boji, ne verjame vase ali pa zgolj verjame, da bo z vožnjo v mojem zavetrju laže premagal Franjo. Povsem prepričan sem, da je bistvo Franje tisto, kar pravi Janez Winkler, pomagati si, nikogar pomoči potrebnega ne pustiti za seboj.
Franja bo vedno tudi dirka, in prav je tako. Naj bo. Tam spredaj. Tekmovanja so pomembna. Tistemu se reče kolesarstvo.
Onemu zadaj za kolesarstvom se reče kolesarjenje. Ko sedeš na bicikel in imaš ves čas v mislih, da nisi sam, ampak si na trasi z mnogimi, ki ti bodo pomagali in boš ti pomagal njim, če bo treba. Z dajanjem zavetrja, ponujeno vodo, pomočjo pri vožnji navkreber, da boš postal, če se bo komu bolj zalomilo, kot je fino.
Pred dvema letoma sta prijatelja Miran in Bane, ki vedno startata povsem zadaj, za svoj najlepši trenutek opisala tistega, ko sta ročnemu kolesarju Davidu, ki se ob okvari ni mogel premakniti, pomagala voziček postaviti nazaj na cesto.
Moj dan na Franji pa je sobota, ko mi prijatelj Nejc dovoli v Ekipo, da te kap, in ko se peljeva skupaj z udeleženci družinsko-šolskega maratona. Takrat res začutim, kako zelo nas kolo lahko povezuje.
Nekateri se v senci Franje sončijo, ker bi bili radi pomembni, a je v resnici ne razumejo. Tudi to je v redu. Pomembno je, da so ljudje zaradi Franje dobre volje. Franja je spet zdravnica, za vse je enaka, ne glede na to, kako jo doživljaš.
Lepo pa je, če vidiš ob poti tudi tiste, ki jih ni več, a so jo zasejali med Slovence, v tiste kraje, ki so lahko le slovenski, a je prostora dovolj za vse, ne glede na to, od kod kdo prihaja, v kaj veruje in kaj misli. Če misli dobro.
Vse to lahko naučimo že otroke. O tem danes nista vedela, kaj bo kdo napisal Iztok Čop in dr. Branko Škof. Prava Franja se začne z najmlajšimi. Če zares mislimo dobro.
