Dokaz življenja

Se zgodi, da rutinski rentgen sinusov pokaže, da ima dotična oseba kronično vnetje teh nesmiselnih kostnih lukenj – kar je bilo v sferi pričakovanega. Da pa ima poleg tega še zlomljen nos, je res nenadejano presenečenje. Ta oseba nosi svoj nos že desetletja, a je doslej živela v iluziji, da je tako neoporečen in ljubek, kot je bil ob njenem rojstvu.

Samo na podlagi zbledelega spomina na enega od osnovnošolskih pretepov sklepa, da je nos pač tedaj moral utrpeti svojo usodno poškodbo.

A zlomljen nos, ki se je vsa ta leta tudi v javnosti tako prepričljivo delal, da je povsem neokrnjen, sam po sebi niti ne bi bil tako travmatičen, če ne bi naznanjal, kako povsem enigmatično in netransparentno je dogajanje telesa za tistega človeka, ki ga pač naseljuje. Lahko si samo predstavljamo, kaj vse tli pod kožo – če seveda niti ne pomislimo, da je sama koža od vseh organov lahko še najbolj zavratna, sploh če se odloči, da bo na primer malignega melanoma vzgojila na tisti strani ali delu telesa, ki je očem neviden (ker imamo oči pač po nekem čudnem načrtu nameščene samo na eni strani glave).

Med obema entitetama, torej med samim fizičnim ustrojem posameznika in njegovo zavestjo, je komunikacija tako slaba, da človek niti pravočasno ne izve, kdaj je sit. Pravijo, da občutek sitosti možgani zaznajo šele dvajset minut po tem, ko je želodec že poln. Kako razumeti to anomalijo, ne bomo izvedeli nikoli, pa čeprav lahko velik del debelosti na Zemlji pripišemo prav tej zmoti zaznavanja. Omenjeni primer namreč očitno priča še o tem, da tudi med samimi organi ni zglednega sodelovanja. Zakaj, denimo, želodec sproti ne obvešča možganov, kako je z njegovo polnostjo? Tako pa smo pri hranjenju vselej obsojeni na občutek lakote, ki jo lahko zapolni le prekomerna sitost.

Druga plat problematičnega odnosa med človekom in njegovim telesom zadeva situacijo, ko s fizisom ni nič narobe. S tem pojavom se lahko (verjetno ne preveč pogosto) srečamo na sistematskih pregledih, kjer je precej naših telesnih spodobnosti podvrženih raznim testom. Vsak poizkus zase je travmatičen in človeka vselej navda s skrbjo, ali bo specifični del njegovega telesa zdaj znal dati vse od sebe, ali bo znal pokazati, da je še vedno v formi. Potem je včasih posameznik za skrb nagrajen z dobrim rezultatom vseh njegovih posamičnih delov.

Zgodi se, da se ob poslušanja zdravniške interpretacije o sposobnostih naših oči, ušes, mehurja, krvi ali pljuč sami pri sebi malo poveselimo, kot da smo sodelovali na zahtevnem tekmovanju (samih s seboj), kjer ni bilo jasno, ali bo zmagala bolezen ali zdravje. Ob takih malih uspehih naših organov, za katere si ne moremo čisto mirne vesti pripisati zaslug – saj imajo vendarle čisto svoje življenje, o katerem nam ne dajo nič vedeti – , vendarle začutimo nekaj takšnega kot ponos in zmagoslavje. Posedujemo dobre, sposobne in učinkovite organe – Bravo telo mojega jaza!

Seveda pa še tako zgledni rezultati sposobnosti naših različnih organov včasih ne morejo čisto izničiti dvoma v to, ali zares obstajamo. Ne gre za kakšno metafizično prevpraševanje Descartesovega tipa, ampak za zelo otipljive znake življenja. Obstajajo trenutki na sistematskem pregledu, ko EKG le komaj zazna srčni utrip ali pa mora zdravnik krvni pritisk svojega pacienta, medtem ko se pogovarja z njim, meriti znova in znova. Ko pacient vidi, da meritev nikakor noče uspeti, da aparat pač ne zazna nobenega pritiska, vpraša že nekoliko nemirnega zdravnika, če je vse v redu. Ta ga preiskujoče pogleda in naposled zaskrbljeno odvrne: »Vsi vaši testi so  izvrstni, res. Zdaj moramo dokazati le še to, da zares živite.«