Tiskane izdaje
Ni ravno prijetno, kadar se resni ljudje z vsega sveta − zgodovinarji, psihiatri, diplomati − sprašujejo, ali je moj premier res pri zdravi pameti. Toda to se zdaj dogaja, in to ne samo po svetu. Čedalje več ljudi se tudi v Izraelu sprašuje isto. In vse to zaradi nekega dogodka, ljudje pa zdaj začenjajo gledati na številne druge dogodke − pretekle in sedanje − v novi luči. Do zdaj so na mnoga nenavadna dejanja in izjave Benjamina Netanjahuja gledali kot na manipulacije spretnega politika, nadarjenega demagoga, ki vidi v duše svojih volivcev in jih polni s številnimi lažmi. Toda zdaj ni več tako. Slišati je čedalje več neprijetnih sumničavih ugibanj o tem, ali ima naš premier resne psihične težave. Mar res izgublja razsodnost?
Vse se je začelo pred dvema tednoma, ko je Netanjahu spregovoril na svetovnem sionističnem srečanju. Tam je povedal nekaj šokantnega. Adolf Hitler, je samozavestno zatrdil, pravzaprav ni zares hotel uničiti Judov. Hotel jih je samo izgnati. Toda nato se je sestal z jeruzalemskim muftijem, ki ga je prepričal, naj »zažge« Jude. Tako se je začel holokavst.
Končna ugotovitev? Hitler niti ni bil tako slab človek in pravzaprav ne smemo kriviti Nemcev. Palestinci so bili tisti, ki so spodbudili pomor šestih milijonov Judov. Če bi Netanjahu govoril o nečem drugem, bi govor veljal za eno od običajnih laži in potvarjanj, značilnih za Netanjahuja. Hitler niti ni bil tako slab, kriviti je treba Palestince, mufti pa je bil predhodnik Mahmuda Abasa. Navadna rutinska politična propaganda. Vendar se je govor nanašal na holokavst, enega najgrozljivejših dogodkov sodobnega časa in daleč najpomembnejši dogodek sodobne judovske zgodovine. Dogodek neposredno vpliva na življenja polovice judovskega prebivalstva v Izraelu (med drugim tudi name), ker so izgubili svoje sorodnike v holokavstu ali so ga celo sami preživeli. Netanjahujev govor ni bil manjša politična manipulacija, ena od tistih, ki smo se jih že navadili, odkar je Netanjahu postal premier. To je bilo nekaj novega, nekaj strašnega.
Nanj so se odzvali po vsem svetu. Na svetu je namreč več tisoč strokovnjakov za holokavst. O nacistični Nemčiji so bile napisane številne knjige (eno od njih sem napisal tudi sam), vse podrobnosti so bile temeljito raziskane.
Tisti, ki so preživeli holokavst, so bili šokirani, saj je Netanjahu pravzaprav razglasil, da Hitler in Nemci na splošno niso glavni krivci za grozljive zločine. Torej Hitler vendarle ni bil tako slab. Jude je hotel samo izgnati, ne pa pobiti. Zlobni Arabci so bili tisti, ki so ga prepričali, naj zagreši zločin nad zločini. Angela Merkel se je odzvala ustrezno in takoj zanikala njegove izjave ter spet zatrdila, da so bili odgovorni izključno Nemci. Po svetu se je pojavilo več tisoč jeznih člankov, več sto tudi v Izraelu.
Tokratna Netanjahujeva izjava ni bila samo nespametna, tega ni storil samo iz nevednosti. Izjava je mejila na norost.
Mufti je verski učenjak z visoko avtoriteto v islamski družbi, njegova veljava sega daleč nad veljavo sodnika. Veliki mufti je najvišja krajevna verska avtoriteta. V islamu ni papeža. Veliki mufti v tej zgodbi je Hadži Amin al Huseini, ki ga je britanska oblast v Palestini izbrala za velikega muftija v Jeruzalemu. Pokazalo se je, da je bila to velika napaka. Človek, ki je naredil to napako, je bil Jud − Herbert Samuel, prvi visoki predstavnik britanskega mandatnega ozemlja v Palestini po prvi svetovni vojni. Mladi Hadži Amin je bil znani hujskač, Samuel pa je sledil dobro uveljavljenemu kolonialnemu ravnanju imenovanja sovražnikov na visoke položaje, da jih je nato lažje utišati.
Družina Huseini je najpomembnejša hamula (razširjena družina) v Jeruzalemu. Ima približno 5000 članov in zaseda celotno mestno četrt. Je ena od treh ali štirih najuglednejših družin v mestu, zato so Huseiniji že več generacij opravljali naloge muftija ali župana ali pa so zasedali kateri drug visoki položaj v arabskem Jeruzalemu.
Hadži Amin (hadži je naziv, ki ga musliman pridobi, potem ko je opravil obvezno romanje v Meko) je povzročal težave vse od začetka. Že zgodaj se je zavedel nevarnosti sionističnega priseljevanja za arabsko skupnost v Palestini, zato je večkrat pozival k protibritanskim in protijudovskim neredom. Svoj vrh so dosegli leta 1936 v velikem uporu − Judje ga poznajo pod imenom »dogodki« −, ki je pretresal državo tri leta, vse do začetka druge svetovne vojne. Med »dogodki« je bilo ubitih veliko Judov in Britancev, toda večina žrtev je bila arabskih. Mufti (kakor so mu vsi pravili) je izkoristil priložnost ter pobil vse svoje tekmece in nasprotnike. Za Jude v Palestini je postal simbol zla in močno osovražena oseba.
Zdaj so ga imeli dovolj tudi Britanci, zato so ga izgnali iz države. Mufti je odšel v Libanon, toda potem ko so to državo med drugo svetovno vojno zasedli Britanci (da bi pregnali vojsko francoskega vichyjskega režima), je pobegnil v Irak, ki je bil v rokah protibritanskih in pronacističnih upornikov. Ko so Britanci spet osvojili Irak, je mufti pobegnil v Italijo, ki si je med državami fašistične osi najodločneje prizadevala, da bi na svojo stran pridobila Arabce. Mufti, čigar največji sovražniki so bili Britanci, se je ravnal po načelu, da je sovražnik mojega sovražnika moj prijatelj. (Abraham Stern, vodja judovskega podzemlja v Palestini, je takrat upošteval isto načelo ter si prav tako prizadeval vzpostaviti stike z Italijani in Nemci.)
Zdi se, da Italijani niso bili preveč navdušeni nad Hadžijem Aminom, zato se je mufti preselil v nacistično Nemčijo. SS je takrat novačil muslimanske prostovoljce za boj proti Rusiji, zato se je nekomu posvetilo, da bi bila slika velikega muftija v družbi s Hitlerjem morda koristna. Hitlerju ni bil predlog niti najmanj všeč. Resnično je verjel rasnim teorijam, Arabci pa so semiti − manjvredna in zaničevanja vredna rasa, prav tako kakor Judje. Toda nazadnje so ga prepričali, da bo sprejel tega arabskega begunca med srečanjem, ki bi mu danes rekli »priložnost za fotografiranje«. Res so posneli fotografijo, in to je bila edina fotografija edinega srečanja med tema dvema osebama. (Obstajajo tudi fotografije muftija s prostovoljci muslimanske bosanske SS.)
Srečanje je bilo kratko, med njim so upoštevali površen protokol in nihče ni niti omenil Judov. Dogodek je bil nepomemben, dokler ni o njem spregovoril Netanjahu.
Nesmiselno je trditi, da je mufti oče palestinskega naroda. Med vsemi mojimi srečanji − in bilo jih je več sto − s Palestinci, med drugim tudi z Arafatom, nikoli nisem slišal lepe besede o Hadžiju Aminu, niti od čudovitega Faisala al Huseinija, oddaljenega sorodnika. Vsi so ga opisovali kot pravega palestinskega domoljuba, vendar kot osebo z omejeno izobrazbo in ozkim miselnim obzorjem; kot osebo, delno krivo katastrofe, ki je doletela Palestince leta 1948. Morija, ki jo je izvedel med Palestinci v uporu med letoma 1936 in 1939, je tako oslabila Palestince, da takrat, ko se je začel odločilni preizkus − razdelitev Palestine leta 1947 in vojna leta 1948 −, narod ni imel več učinkovitega vodstva.
Trditev, da je mogočni führer potreboval ali poslušal nasvet pobeglega semita, da se je lahko odločil za holokavst, je absurdna. Pravzaprav je resnično nora. Poleg tega se pri tem datumi ne ujemajo. Fotografirano srečanje se je zgodilo konec leta 1941. Pobijanje se je začelo takoj po zavzetju Poljske leta 1939 in se grozljivo razraslo po nacistični invaziji na Sovjetsko zvezo sredi leta 1941. Svojo dokončno, industrijsko obliko je pridobilo, potem ko se je vodja SS Heinrich Himmler odločil, da »od spodobnega Nemca ni mogoče zahtevati«, naj postreli vso to židovsko zalego. Mufti ni imel nič opraviti s tem, zato je takšna trditev kratko malo nora.
Do leta 1939 je Hitler res podpiral izgon Judov, ker si fizičnega uničenja v mirni Evropi ni bilo mogoče predstavljati. Toda po začetku vojne je takoj zagledal priložnost za množično uničenje − in o njej tudi odkrito spregovoril.
Kako je lahko torej sin »uglednega zgodovinarja« izjavil nekaj tako norega? (Ta oznaka za Benziona Netanjahuja je zdaj v modi v izraelskih medijih, čeprav nikoli nisem srečal nikogar, ki bi prebral njegova dela o španski inkviziciji.) Morda je trditev slišal od katerega od čudakov, ki delajo za Sheldona Adelsona − toda to, da ni takoj zavrnil takšne trditve, kaže ne samo, da je popoln nevednež glede najpomembnejšega poglavja sodobne judovske zgodovine, ampak tudi to, da bi morda lahko imel psihične težave.
Zaradi tega dogodka zdaj mnogi gledajo na njegove odločitve drugače kakor do zdaj, med drugim tudi na ta teden sprejeto odločitev o izvedbi ukrepov, s katerimi bi odvzeli položaj »prebivalca« več deset tisoč arabskim Jeruzalemčanom. Ko je Izrael leta 1967 priključil ozemlje Vzhodnega Jeruzalema, njegovi prebivalci niso pridobili izraelskega državljanstva, ampak samo okrnjene pravice prebivalcev, ki ne morejo voliti poslancev v knesetu. Velikodušno so jim dovolili, da lahko vsak posebej zaprosi za državljanstvo, vendar tega seveda skoraj nihče ni storil, saj bi to pomenilo, da se strinja s priključitvijo ozemlja.
Zdaj se seveda bojim. Če nam res vlada človek s psihičnimi težavami − kam nas takšna oseba vodi?
