Argentinske volitve – od izčrpanosti skok v praznino
Devetnajstega novembra so argentinski državljani v drugem krogu volitev izbirali novega predsednika države za prihodnja štiri leta. Izbirali so med Sergiem Masso, sedanjim ministrom za gospodarstvo, in Javierjem Mileiem, libertarnim kandidatom. Z razliko enajstih točk je jasno zmago nad populističnim kandidatom peronističnega aparata slavil anarholibertarni in protielitistični ter prav tako populistični Milei. Izid volitev pomeni, da je štirideset let po obnovi demokracije v Argentini zmagala skrajna desnica. Skrajna desnica, ki se je v času svoje kampanje sklicevala na jezo in utrujenost v državi, ki se spopada z resno socialno krizo, saj je 40 odstotkov prebivalstva revnega, deset odstotkov jih živi v skrajni revščini, najmanj polovica prebivalstva pa dela v sivi ekonomiji. Zmagala je z volilnim programom, ki predlaga uvedbo dolarskega gospodarstva, prepoved splava in zmanjšanje države na minimum, pri čemer bi bil prvi ukrep zmanjšanje števila ministrstev z 18 na 8.
V nadaljevanju tega besedila bo izpostavljeno dvoje: najprej ponujava razlago za mnoge presenetljivega izida teh predsedniških volitev, nato pa obravnavava dejavnike, ki lahko vplivajo na nadaljnji razvoj dogodkov po prevzemu oblasti.
Kar se tiče izida volitev, je obrat k neznanemu, radikalnemu kandidatu s »posebnim« političnim značajem (na novo izvoljenega predsednika so že v preteklosti poimenovali z norcem) plod tega, da so ljudje preprosto siti (ne dobesedno). Siti so dolgih let vlade tako imenovanega »kirchnerizma« – političnega sloga, imenovanega po prvem predsedniku, ki je izvajal tovrstno politiko, Nestorju Kirchnerju. Siti so njegovega populizma, ki se pretvarja, da je levičarski, a ne prerazdeljuje; kjer korupcija cveti in se sprehaja pred očmi najrevnejših; kjer so ovire za produktivnost vseprisotne; kjer sta javnost šolstva in zdravstva le fasadi za skrivanje njunih hudih pomanjkljivosti in tako dalje. Ljudje so tako zelo siti, da z jezo premagujejo strah pred Mileievim političnim značajem in včasih norimi in radikalnimi predlogi.
Spremembe zaradi sprememb
Ker je volilni sistem kljub obtožbam o goljufijah v dneh pred glasovanjem deloval solidno, da so bili rezultati objavljeni pravočasno in da sta jih oba kandidata sprejela, je še vedno vprašanje, kako to, da so Argentinci po 40 letih demokratičnega vzpona izvolili »norega«, nepredvidljivega in na trenutke agresivnega kandidata. Kot v svojem blogu zapiše argentinski ustavni teoretik Roberto Gargarella, so bile volitve brezizhodna izbira med dvema slabima možnostma. Katerakoli možnost, naj bo to sedanji gospodarski minister visoko zadolžene Argentine s slabim gospodarstvom ali pa kandidat, ki je v kampanji mahal z motorno žago za plastično ponazoritev, kako bi opravil z državnimi institucijami in nekaterimi od najosnovnejših pravic, se zdi povsem nespametna izbira.
Ob takšnih volitvah lahko državljani samo izgubijo. Na simbolnem področju je izguba nesporna. Anarho-liberalni populizem je vdrl v življenje države, ki jo je že tako pretresal razkol med kirchneristi in antikirchneristi ter v kateri je sovražnik zdaj politična elita, k uničenju katere je ves čas pozival Milei. To elito predstavljajo vsi tisti, ki po njegovem mnenju podpirajo dolgoletno institucionalno pehanje naroda v revščino, po novem pa so njen del tudi vsi tisti, ki niso pripravljeni prestopiti v njegov libertarni tabor.
Res je, da ozračje v Argentini v zadnjih letih ni bilo harmonično. Nasprotno, prežemal jo je eksistencialni spor med dvema blokoma ljudi, ki se imajo za zagrizene sovražnike. Kljub temu je bilo le malo politikov tako agresivnih kot Javier Milei, ki je motorno žago vihtel v ponazoritev svojih namenov s politično elito, ki se je loteval Vatikana, kjer je papež Argentinec, s tem, da ga je označeval za »umazanega levičarja« in »predstavnika zla«. Ob tako številnih in raznovrstnih predlogih, kot jih podaja, je Mileia težko uvrstiti med radikalne desničarje, kot je na primer Vox v Španiji, saj z njimi ne deli nacionalističnih idej ali navezanosti na Katoliško cerkev in ne zahteva niti argentinske suverenosti nad Malvinskimi otoki. Vseeno pa je del njegovih predlogov povzročil plaz razburjenja in je celo spodbudil del sicer nepokornih antikirchneristov, da so oddali svoj glas za kirchnerističnega kandidata Sergia Masso. Predlogi, ki povzročajo največjo zaskrbljenost, so povezani s kršenjem nekaterih temeljnih dogovorov, med katerimi nekateri predstavljajo temelj sobivanja tudi med najbolj nesrečnimi in odrinjenimi Argentinci. Takšni primeri so Mileievo zanikanje državnih zločinov, ki so bili storjeni med zadnjo diktaturo, ter njegov predlog za liberalizacijo prodaje orožja in celo telesnih organov.
S tem prihajamo do druge točke obravnave, in sicer do dejavnikov, ki lahko vplivajo na nadaljnji razvoj dogodkov po prevzemu oblasti. Omenili sva, da so volitve potekale normalno, brez večjih incidentov in z odgovornim delovanjem političnih sil, državljanov in volilnih oblasti. Kljub prevladi »norca« sta se oba kandidata vedla razumno, vlada pa je mirno sprejela poraz. Javier Milei in odhajajoči predsednik sta imela formalno korekten sestanek za organizacijo prehoda, ki so mu sledila srečanja med izvoljenim podpredsednikom in odhajajočo podpredsednico ter med različnimi ministri in kandidati v enakem položaju. Če ne pride do nepričakovanih dogodkov, je verjetno, da bo prehod potekal urejeno. Upamo, da bo predsednik Fernández novoizvoljenemu predsedniku Mileiu izročil predsedniški pas in v polni meri sodeloval pri zaprisegi novega predsednika. To bi bil znak integritete in demokratične kakovosti, Milei pa bi lahko prevzel funkcijo v institucionalnem okviru, ki ga zagotavlja pravni sistem.
Vpliv, usmerjanje in nadzor
Mileiev prihod na predsedniški položaj povzroča negotovost zaradi njegovih volilnih predlogov, agresivnosti in argentinskega objema populizma. Vendar je njegova izvolitev dejstvo. Tako se postavlja vprašanje, kako bo delovala ustavna demokracija s svojim sistemom zavor in ravnovesij, da bi njegovi najnevarnejši in najbolj utvarni predlogi zadeli ob ustrezno oviro.
Poglejmo, kakšni so scenariji v okviru predstavljivega. Za to je potreben kratek pregled političnih razmer: Javier Milei kljub zmagi nima parlamentarne večine (parlamentarne volitve so potekale skupaj s prvim krogom predsedniških volitev, pri čemer je političnih sil, ki so osvojile sedeže in si razdelile zastopstvo v poslanski zbornici in senatu, več). Milei bo zato, da skozi parlament spravi svoje zakonske predolge, potreboval podporo še ene desnosredinske sile (gre za stranko PRO, ki ga je podprla v drugem krogu volitev). Upati je, da bodo druge stranke, torej predvsem PRO, zavrle libertarne odločitve, ki ogrožajo minimalne dogovore med Argentinci ter demokratične in ustavne vrednote. Pomanjkanje parlamentarne večine v rokah zmagovalca predsedniških volitev ima tudi to prednost, da odpira pot za omejevanje njegovega mandata, če bi se izkazalo, da je njegov nadimek norca več kot le nadimek. K sreči namreč ustava in leta 2004 sprejeti zakon o ustavni obtožbi (ang. impeachmentu) vsebujeta mehanizme za odstavitev predsednika – med razlogi omenjata tudi duševne motnje, nesposobnost, malomarnost, samovoljnost, moralno nesposobnost in podobno. A če bi vse to spodletelo in bi se neustavni zakoni razmahnili, argentinsko vrhovno sodišče kljub različnim poskusom manipulacije z njim ostaja neodvisen organ z določeno stopnjo institucionalnega zdravja, ki bi lahko predstavljalo končni vir ter jamstvo ustave in demokratičnih institucij.
Institucionalne zavore in odziven nadzor državljanov, ki so globoko zaskrbljeni zaradi Mileievega volilnega programa, navdajata z upanjem, da bo Argentina morda le opustila sicer tipično redukcijo demokracije na volitve, ki se izvajajo vsakih nekaj let. To, da Milei nima političnega aparata, da je njegova stranka zelo mlada in da je militantna baza stranke zelo spremenljiva, bi lahko pomenilo pozitivno spremembo v argentinskem političnem prostoru, saj bi med številnimi drugimi težavami lahko premagalo strankarsko korupcijo, privilegije in politični klientelizem. Vendar pa tega idealiziranega stanja ne bo mogoče doseči ne enostavno ne hitro. V najslabšem primeru bi odsotnost predsednikovega političnega aparata lahko pripeljala do dveh možnih skrajnih scenarijev (med katerima je še veliko drugih): bodisi do zelo šibkega predsednika, ki ne bo mogel oblikovati svojih politik in bo imel težave z vodenjem, kot v primeru Pedra Castilla v Peruju; ali pa do samovoljnega predsednika, ki za premagovanje svojih slabosti uporablja avtoritarne vzorce, kot v primeru Naiba Bukele v Salvadorju. Upajmo, da se ne bo zgodilo nič od tega in da se ne bo uresničil kateri od najhujših scenarijev. Prihodnja opozicija, ki zdaj zapušča oblast, in naključni zavezniki novega predsednika bodo v prihodnjih štirih letih v Argentini nosili veliko odgovornost, precej večjo kot v drugih primerih.
***
Dr. M. Victoria Kristan, strokovnjakinja za vladavino prava in demokracijo, MSCA EUTOPIA Fellow, Univerza v Ljubljani
Dr. Carolina Fernández Blanco, strokovnjakinja za pravno varnost, Univerza v Gironi
