Boj za življenje

Alojzij Sagadin. Josipina Hočevar. Franc Sterle. Pavel Rebolj. Franc Kramar. Franc Pangerc. Josip Godeša. Franc Strniša. Franc Gorenc. Mihael Kuhar. Jakob Černe. Peter Kavčnik. Maks Ježek. To je trinajst ljudi, ki so padli pod streli orožniških pušk 24. aprila leta 1920 na Zaloški ulici v Ljubljani. Takrat so stavkali železničarji zaradi nižanja plač, neplačevanja nadur in slabih delovnih pogojev. Po poročanju Branke Ojnik so jih pri tem podprli delavci različnih tovarn, od lesnih delavcev do opekarjev, najbolj pa so jih podpirali rudarji. Zasavski rudarji so celo postavljali ovire na železniških progah in zasedali železniške postaje. 24. aprila 1920 se je na Zaloški cesti tako zbralo tri tisoč delavcev z družinami, ki so s svojo podporo stavkajočim železničarjem zahtevali delavske pravice. Pri vstopu v center mesta jih je ustavilo dvajset žandarjev in šest policistov. Stavkajoči so jih hoteli najprej prepričati, da so vsi skupaj na isti strani in da vsi zahtevajo pravice za vse delavce. Ker jim to ni uspelo, so jih poskusili razorožiti, a so nato padli streli na strani policistov. Vsaj trideset stavkajočih je bilo ranjenih, pod streli pa jih je padlo trinajst. Med njimi je bila tudi majhna deklica.

Vse za osemurni delovnik

Ti ljudje, in še mnogo njih, so štiriintrideset let pred tem, natančneje 4. maja 1886, se je na drugem koncu sveta, v Chicagu, na mestnem trgu Haymarket, zbrala množica delavk in delavcev, da bi podprli zahtevo po osemurnem delavniku, ki bi začel veljati 1. maja tega leta. Pred policijsko četo je odjeknila eksplozija in ubila osem policistov. Policija je nato odgovorila s streljanjem, in ubila več ljudi. Albert Parsons, August Spies, Samuel Fielden, Michael Schwab, George Engel, Adolph Fischer in Louis Lingg so bili prijeti, spoznani krive za uboj in obsojeni na smrt, kljub očitnemu pomanjkanju dokazov in kljub očitno vnaprej znanemu sodnemu epilogu. Datum usmrtitve je bil določen za 11. november 1887. 10. novembra 1887 je Luis Lingg, potem ko je končal kaditi cigarete, vzel v roke dinamitno palico, jo položil v usta in prižgal vžigalno vrvico. Po šestih urah agonije je umrl. Michael Schwab in Samuel Fielden sta zaprosila za pomilostitev. Obema so smrtno kazen spremenili v dolgoletno zaporno kazen. Ostali obsojeni niso prosili za pomilostitev. 11. novembra 1887 so bili obešeni. 26. junija 1893 je guverner države Illinois John Peter Atgeld izdal brezpogojno pomilostitev za tri obsojene, ki so bili v kaznilnici Joliet. Razlog je bil v tem, da je bilo zbiranje dokazov proti obsojenim in samo sojenje dodatno zrežirano in izsiljeno.

Ti ljudje, in še veliko njih, so dali življenje za delavske pravice, za osemurni delovni čas. Ja, osemurni delovni čas. Kratek skok v zgodovino; medtem ko je kmet v Angliji okoli leta 1300 moral za preživetje delati okoli 1500 ur, je moral industrijski delavec v 19. stoletju za golo preživetje opraviti dvakrat več ur. V industrijskih mestih, kot je Manchester, je bil 70-urni delovni teden brez počitnic in dopusta, za vse, tudi za otroke, norma. Ali kot je povedala neimenovana angleška baronica: »Kaj hočejo revni s počitnicami, oni morajo delati!« Preveč prostega časa naj bi baje bilo odprto vabilo k različnim prepovedanim dejanjem … Ko so leta 1926 skupino 32 pomembnih ameriških poslovnežev vprašali, kaj menijo o krajšem delovnem času, sta zgolj dva odgovorila, da je to smiseln predlog. Preostalih 30 je menilo, da bi preveč prostega časa povzročilo zgolj več kriminala in družbenih »degenaracij«. A Henry Ford je mislil popolnoma drugače. Istega leta je v svojo proizvodnjo uvedel petdnevni delovni teden. Zanj je bil krajši delovnik poslovno dejstvo, za katerim je spočit delavec in večja produktivnost. »Skrajni čas je, da se znebimo mnenja, da je oddih za delavca bodisi 'izgubljen čas' bodisi razredni privilegij«. Diskurz se je drastično spremenil. Leta 1956 je ameriški podpredsednik Richard Nixon obljubil, da bodo Američani v ne tako oddaljeni prihodnosti delali štiri dni na teden. A zgodovina se je odločila drugače. Sedemdeset let po tem, ko so v ZDA sprejeli 40-urni delovni teden, je tri četrtine delavcev na teden opravilo več kot 40 ur dela. Delo je koloniziralo prosti čas – z dodatno pomočjo takšnih in drugačnih pametnih naprav. Po raziskavi, ki jo je opravila Pixmania, uporaba pametnih telefonov in podobnih naprav podaljša povprečni delovni dan za 1,2 ure.

Sto trideset let po tragičnih dogodkih na Haymarketu v Chicagu in 96 let po tragičnih dogodkih na Zaloški cesti v Ljubljani se zdi, da se je delavski boj za pravični delovni čas prevedel v anksiozno odvisnost od impulzov vedno novih »pametnih« naprav, ki kradejo ure prostega časa in jih spreminjajo v stalno dosegljivost. In v odvisnost, ki drastično spreminja socialno tkivo družbe. Ki virtualno lahko združi več tisoč istomislečih anonimnežev na istem virtualnem mestu. A ki istočasno ubija tisto realno, fizično solidarnost in potencial za delavski boj. Klik in si aktivist. Drugi klik in si … Ko pa daš klike na stran, pa kot ne znaš več normalno komunicirati, gledati človeka, medtem ko se pogovarjaš z njim. Pred nekaj dnevi sva z bratom sedela na pijači v centru Ljubljane, in se pogovarjala. Zakaj poudarjam besedo »pogovarjala«? Ker se skupine mladih okoli nas sploh niso pogovarjale. No, ali pa so se, prek FB, Twitterja … Vsakdo je namreč imel v roki svoj svetleči pametni telefon in se pogovarjal.

»Imam ogromno dela«

Ne skrbi, bralec, nisem nikakršna moralna avtoriteta. Medtem ko pišem ta članek, je nedelja, ura je 19 : 43. In se prepričujem, da drugače ne gre, ker me čez teden čaka kar nekaj dela. Vmes šibajo elektronska sporočila. Tudi sam sem poslal nekaj teh sporočil, ki ne poznajo delovnega časa. Ali pa se tako vsi skupaj tako prepričujemo, ker smo prisedli na ta družbeni avtopilot, ki monetizira vsako sekundo prostega časa.

Borci za delavske pravice so dajali življenja za pravičnejši delovni čas, zato da mi danes »prostovoljno« dajemo vse večji del življenja delovnemu času. In se pri tem celo počutimo »produktivne«, »pomembne«. Saj veš, »imam ogromno dela«. Se na neki perverzen način skoraj počutimo ponosne, ko smo skoraj na robu izgorelosti. Ko čez vikend, namesto da bi se posvečali svojim najbližjim, kot napol živa kavč trupla brezciljno klikamo po TV-kanalih in imamo nekje v zatilju že pripravljen gumb »on« za naslednji teden. Ko se na ne bizaren način skorajda bojimo prostega časa. Priznaj, bralec, da to ni cinizem.

Tako kot so se borci za delavske pravice za ceno svojega življenja borili za boljše delovne pogoje, danes mi vsak dan tako izgubljamo boj za boljše življenje.

Ali je vredno? Bralec, saj veš odgovor. Boj za boljše življenje se začne pri tebi, pri meni, pri vsakemu izmed nas. Pri morda majhnih odločitvah, ki pa imajo velike posledice. Ugasni telefon. Poklopi računalnik. Pojdi ven. Sprehodi se. Imaš/-m vso pravico biti človek. In imaš/-m vso odgovornost boriti se za to. Prostega časa se ni treba bati. Treba ga je sprejeti in živeti. Skupaj z ljudmi, ki ti nekaj pomenijo. Tudi zato, ker so zanj umirale generacije borcev za delavske pravice.

To velja tudi zame. Ura je 20 : 15. Skrajni čas, da grem ven, da se naužijem preostanka nedelje.

––––––
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.