Tiskane izdaje
Državno pogodbo o ponovni vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije (ADP) so pred šestdesetimi leti štiri velesile podpisale z Avstrijo. K pogodbi so lahko pristopile države, ki so bile 8. maja 1945 v vojni z Nemčijo in članice Združenih narodov. Od evropskih držav so k pogodbi pristopile Jugoslavija, Češkoslovaška in Poljska. Jugoslavija je ADP ratificirala 14. novembra 1955. ADP je bila za Avstrijo v resnici mirovna pogodba, saj so v njej urejena vsa vprašanja, ki jih je treba urediti po končani vojni, kot je meja, reparacije, vojni ujetniki itd.
Za Jugoslavijo je bilo pomembnih več določb ADP, vendar je treba omeniti vsaj 5. člen, 7. člen, 19. člen in 27. člen.
Najpomembnejši je 5. člen, s katerim so bile za Avstrijo spet vzpostavljene meje, ki jih je imela 1. januarja 1938. Tako je bila dokončno urejena tudi meja med Avstrijo in Jugoslavijo.
Takrat je bil pomemben 7. člen zaradi ureditve pravic slovenske in hrvaške manjšine. Pripadniki slovenske in hrvaške manjšine imajo iste pravice pod istimi pogoji kot vsi drugi avstrijski državljani, vključno s pravico do lastnih organizacij in tiska v lastnem jeziku itd. Prepovedano je delovanje organizacij, ki imajo za cilj, da se slovenskemu in hrvaškemu prebivalstvu odvzame njihov manjšinski značaj in njihove manjšinske pravice. Po razpadu SFRJ mora Slovenija prevzeti položaj države zaščitnice slovenske manjšine v Avstriji.
19. člen je pomemben, ker zavezuje Avstrijo, da bo na svojem ozemlju spoštovala, varovala in vzdrževala vojne grobove in spomenike.
Odgovornost Avstrije za udeležbo na strani agresorja
Peto poglavje, ki ureja vprašanja lastnine, pravic in interesov vseh prizadetih, je pomembno, ker je v njem posredno priznana odgovornost Avstrije za udeležbo v vojni na strani Nemčije. Gre za 27. člen, ki določa usodo avstrijske lastnine, pravic in interesov na ozemlju zavezniških držav.
Za Jugoslavijo je pomemben drugi odstavek 27. člena, v katerem je edino Jugoslaviji med vsemi zavezniškimi državami priznana pravica, da avstrijsko lastnino, pravice in interese, ki so na njenem ozemlju, zapleni, zadrži ali uniči (likvidira). Določeno je tudi, da je avstrijska vlada dolžna povrniti škodo vsem avstrijskim državljanom, ki so pri tem prizadeti.
Te posebne pravice Jugoslavije glede avstrijske lastnine posredno priznavajo krivdo oziroma soodgovornost Avstrije za udeležbo v drugi svetovni vojni na strani Nemčije. Veliki trije zavezniki so to vprašanje postavili že 1. novembra 1943 v moskovski deklaraciji. Prvo britansko stališče je bilo, da je Avstrija vodila vojno proti zaveznikom, in je šele leta 1947 britanska vlada objavila, da je vojno stanje z Avstrijo končano. Po mnenju Francije je ta odgovornost Avstrije posledica aneksije s strani Nemčije. ZDA o tem niso dajale izjav. Stališče Sovjetske zveze je bilo, da je Avstrija odgovorna za udeležbo v vojni. V prvem osnutku preambule ADP so štiri velesile potrdile stališče o odgovornosti Avstrije, tik pred podpisom pogodbe leta 1955 pa so to črtali iz preambule. Potem so se zavezniške sile odpovedale vsem zahtevam do Avstrije zaradi njene udeležbe v vojni na strani Nemčije.
Tako ostaja drugi odstavek 27. člena ADP verjetno eden zadnjih dokumentov, ki posredno kaže na pravno odgovornost Avstrije za udeležbo v vojni na strani Nemčije. Vendar pa Slovenija brez notifikacije nasledstva ne more uveljavljati upravičenj iz tega člena ADP.
Ne gre samo za 7. člen,
ADP je ena najpomembnejših mednarodnih pogodb, ki jih je ratificirala Jugoslavija. Gre za pogodbo, ki je pomembna za državnopravni status države in za njen položaj v mednarodnih donosih, predvsem v odnosih z državami, ki so povezane z ADP.
Zaradi tega je nenormalno, da Slovenija v štiriindvajsetih letih po državni osamosvojitvi še ni notificirala nasledstva ADP. Pristojni organi ne le da niso opravili svoje dolžnosti, ampak so s svojim molkom nehote v resnici delovali proti koristim Republike Slovenije, saj brez notifikacije ADP Slovenija ne more prevzeti pravic in dolžnosti, ki jih je imela Jugoslavija.
Brez notifikacije nasledstva ADP Slovenija ni suverena in enakopravna z drugimi državami glede uveljavljanja določb ADP, saj se ne more sklicevati na nobeno določbo ADP niti ne na 5. člen, ki določa mejo z Avstrijo.
Jugoslavija je z ratifikacijo ADP priznala Avstriji obnovljeno samostojnost in zagotovljeno državno mejo. Slovenija bo to storila šele z notifikacijo nasledstva ADP. Upoštevaje današnje evropske in svetovne razmere, pomeni notifikacija prispevek k varnosti Republike Slovenije in tudi k varnosti naše sosede, Republike Avstrije.
Osamosvojitev bo pravno dokončana šele z notifikacijo
Notifikacija nasledstva ADP je potrebna z ustavnopravnega vidika, ker brez tega formalnega dejanja ni dokončana državna osamosvojitev Slovenije. V temeljni ustavni listini o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (TUL) je namreč določeno, da Republika Slovenija prevzema vse pravice in dolžnosti, ki so bile z Ustavo Republike Slovenije in Ustavo SFRJ prenesene na organe SFRJ. V ustavnem zakonu za izvedbo TUL je določeno, da na ozemlju Republike Slovenije veljajo mednarodne pogodbe, ki jih je sklenila Jugoslavija in se nanašajo na Slovenijo. Določeno je bilo, da mora izvršni svet v treh mesecih te pogodbe predložiti Skupščini Republike Slovenije, da bi sprejela akt o notifikaciji drugim pogodbenim strankam.
Nasprotovanje notifikaciji nasledstva ADP torej pomeni nasprotovanje formalnopravni izvedbi TUL in s tem uveljavitvi državne suverenosti Slovenije v odnosu do Avstrije, kakršno je imela Jugoslavija.
Pristojni funkcionarji so kot oviro, da notifikacija nasledstva še ni izvedena, navajali nasprotovanje Avstrije in domnevno nasprotovanje štirih velesil. Slovenski ambasador na Dunaju dr. Ernest Petrič je kot argument proti notifikaciji navajal, da so konzultacije pokazale, da notifikacija ne bi bila produktiven ukrep. Skliceval se je tudi na primer Češke, ki ji je Avstrija rekla, da je ne prizna za članico ADP, in mi nočemo, da bi Avstrija enako dejala tudi nam.
To seveda ni noben pravni argument in je kočljiv tudi kot politični argument, saj kaže na podložniško miselnost naše diplomacije in pomanjkanje državniške samozavesti.
Dejstvo je, da Avstrija nima nobene pravice nasprotovati niti naši niti Češki notifikaciji nasledstva ADP. Češka se ni nič ozirala na nasprotovanje Avstrije in je 5. maja 2004 notificirala nasledstvo po Češkoslovaški.
Poleg tega avstrijsko stališče, da je bila ADP sklenjena z državami, ki so bile 8. maja 1945 v vojni z Nemčijo, in da ne morejo k pogodbi pristopiti naslednice teh držav (Češka in Slovenija), ni ovira za našo notifikacijo nasledstva. To je 19. aprila 2011 na obisku v Ljubljani poudaril predsednik Republike Avstrije dr. Heinz Fischer. Dejal je, da bo Avstrija notifikacijo vzela na znanje in da se odnosi med državama ne bodo spremenili. Vprašanje je, zakaj takrat Pahorjeva vlada ni notificirala nasledstva ADP.
Slovenija ni pravna
Po mojem mnenju pa je glavni argument za notifikacijo nasledstva ADP stališče Avstrije, da Slovenija ni pravna naslednica Jugoslavije. Čeprav je to stališče pravno in politično nesmiselno, je sramota, da smo do zdaj molčali in nismo ukrepali proti temu, za Slovenijo globoko žaljivemu stališču Avstrije.
Ne molk, ampak takojšnja notifikacija nasledstva ADP je pravi odgovor. Če ne prej, bi to morali storiti naslednji dan, ko je dr. Kohl na Dunaju naši parlamentarni delegaciji dejal, da Slovenija ni pravna naslednica Jugoslavije.
Če ne notificiramo nasledstva ADP, torej privolimo v stališče, da nismo pravni nasledniki Jugoslavije. To pomeni, da se sami odrekamo vsej svoji državnopravni zgodovini, predvsem pa zgodovini v zadnjih štiriinsedemdesetih letih, ko smo s priključitvijo Slovenske Primorske delno uresničili geslo Zedinjene Slovenije in smo postavljali temelje svoje državnosti ter v Jugoslaviji to državnost utrdili, kar nam je leta 1991 omogočilo državno osamosvojitev.
Kaj pa nam kot državi ostane brez nasledstva po Jugoslaviji? Ali nam bodo dovolili položaj dežele v nekdanji Avstro-Ogrski?
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
Dr. Ivan Kristan, zaslužni profesor Univerze v Ljubljani
