Tiskane izdaje
V resnici je šlo v zadnjega četrt stoletja Sloveniji relativno dobro samo takrat, ko so na vprašanje, kako naprej, namesto nas odgovarjali drugi. Hočete v EU? Tule je seznam domačih nalog. Zveza Nato? Takisto. Območje evra? Za članstvo v klubu veljajo naslednji pogoji … In tako naprej.
Da ne bo pomote, vse to so dobre in strateško pomembne reči, a bistvo je v tem, da so nam naloge in pogoje za doseganje ciljev postavili drugi, mi pa smo jih pridno izpolnjevali. Saj se spomnite pohval v smislu »najboljša učenka v razredu« in podobno. Konec koncev smo tudi konec leta 2013, ko smo strmeli v brezno grško-ciprskega finančnega pekla, dobili javnofinančno nalogo in jo vestno izpolnili. In preživeli. Komajda, a vendarle.
A tako kot po vstopu v EU in Nato smo tudi v zadnji iteraciji lekcije pozabili v hipu, ko jih nismo več nujno potrebovali. In ko smo pred tedni dobili pogojni odpustek iz Bruslja, da se postopek zaradi presežnega primanjkljaja lahko konča, si je marsikdo oddahnil, češ da smo »zdaj ven iz ta hudega« in da je čas za poračun za pretekla odrekanja.
Zmota številka ena.
Ko se v tej državi vsake toliko vprašamo, kaj je treba spremeniti, so si odgovori vsakič znova podobni kot streljačine Sylvestra Stalloneja. Korupcija, politični sistem, javna uprava, sodstvo, mediji … nekako v tem smislu. Vsakič znova nam nekdo obljublja, da bo počistil vsaj eno od naštetih področij, odvisno od tega, za katero od njih so se specializirali ali katero jim tisti hip povzroča največ preglavic. Težava je namreč v tem, da nam ti pojmi nikoli niso bili zares jasni.
Dobro, par ključnih odločitev smo zmogli, a romantika preganjanja belih ovratnikov in branjenja demokratičnih institucij se je že zdavnaj izpela, država (in družba) pa še vedno nista ponotranjili dejstva, da smo za stanje na teh področjih odgovorni sami in da te teme niso neki zunanji faktor, ki bi nam neodvisno od nas samih krojil življenje.
Kajti vse našteto smo mi. Novice zadnjih tednov kažejo, da kot narod brez težav plačamo podkupnino, da neprimeren avto opravi tehnični pregled. Skorajda vsak, ki je izgubil tožbo na sodišču, poliva gnojnico po domnevno pristranskem sodstvu. Politiki so itak vsi isti, vpijemo, pa jih še vedno volimo. Te ali one. O birokratih itak nihče nima dobrega mnenja, na medije se pa spozna vsak, ki ima pet minut časa. Za nameček so tu še partizani in domobranci ter prepričanje, da bomo nirvano dosegli takoj, ko bomo rešili kaj od naštetega.
Ti problemi namreč nimajo rešitve sami po sebi, pač pa jih veliko potrebuje predvsem spremembo miselnosti. Tega pa ni mogoče doseči s sprejetjem paketa zakonov (po hitrem postopku, seveda) ali celo v enem mandatu.
Slovenija čez petindvajset let se oblikuje danes. Oblikuje se v šolah, na obšolskih dejavnostih, v zagonskih podjetjih, laboratorijih, na koncertih, v knjižnicah in ateljejih. Ne pa na sodiščih, na novinarskih konferencah ali bolj ali manj dirigiranih »spontanih« zborovanjih in podobnih lokacijah. Celo parlament kot prostor oblikovanja družbenih razmer je postal skrajno dubiozen, saj se vse prepogosto v njem le še brani status quo.
Če bi v osnovnošolski predmetnik danes uvedli finančno opismenjevanje, bi morda (!) čez petindvajset let lahko računali na to, da v populaciji obstaja kritična masa ljudi, ki ne kupi prav vsake finančne goljufije, ki zna vsaj za silo ravnati z lastnim denarjem in ki hkrati razume, kako z njenim (davkoplačevalskim) denarjem ravnajo drugi.
Če bi se danes lotili zdravstvene reforme, ki bi imela za posledico skrajšanje čakalnih vrst in zaznavanje ekscesov, preden se zgodijo in zahtevajo smrtne žrtve, bi čez petindvajset let morda (!) imeli zdravstveni sistem, ki bi nam ga spet zavidalo pol sveta.
In če bi znali študente načrtno in strateško pošiljati v tujino (in jih tudi sprejemati nazaj) ter na enak način k nam vabiti tuje študente, bi čez petindvajset let morda (!) živeli v državi, ki ni zatohla, se ne boji ne tujcev ne njihovega denarja in ne njihove vere, pač pa je dovolj samozavestna, da zna paleto znanja, mnenj in kultur povezati v vrednote odprte družbe, kjer cilj javne razprave ni zgolj poteptati in ponižati nasprotnika.
Ko bi ob tem začeli še načrtno vlagati v znanstveno infrastrukturo in raziskave, trajnostno skrbeti za okolje, krajino in naravne vire (in to ne zgolj tako, da v ustavo deklarativno zapišemo načelne pravice) ter ob tem še zaslužiti, bi bilo že kičasto.
A tu nekje je treba začeti. Danes. Pravzaprav včeraj. Da se ne bomo čez naslednjih petindvajset let še vedno spraševali, kdo nam bo plačeval penzijo, kdo bo mulariji dal službe in kdo bo plačal vse te pufe.
Vprašanja, zaradi katerih se leta 2016 v Sloveniji prelije največ črnila, so iz vidika leta 2041 popolnoma nepomembna. Politični sistem, ne glede na to, koliko gneva zbuja v nas, je še vedno demokratičen. Sodstvo, ne glede na številne probleme, še vedno deluje. In mediji so, ob vseh težavah, s katerimi se ubadajo, še vedno svobodni, neodvisni in – zapisati kaj takšnega se dandanes zdi skoraj greh – pluralni. Vse to kljub temu, da z navedenim delamo kot, oprostite izrazu, svinja z mehom.
Odgovor na vprašanje, kako naprej, je torej neprijeten in se glasi »tako, kot bomo sami rekli«. Spet smo v položaju, ko nam nihče ne določa, kaj naj počnemo z lastno državo, in samo od nas je odvisno, kaj bomo z njo naredili. Skratka, potrebujemo cilj. In ker visokoletečih ciljev ni več (celo na nemško-francoski vlak nas nihče več ne potiska), si morda lahko zadamo malo bolj realne in dosegljive cilje. Glede na to, da na tem področju nimamo hude kilometrine, bi utegnil že to biti pošten zalogaj.
Lahko si priznamo, da je naloga nas, ki smo na vrhuncu moči in, če hočete, izkoristka produkcijskih sredstev, predvsem ta, da si par stvari medsebojno odpustimo, državo in družbo za silo uredimo in jo predamo zanamcem v upanju, da je ne bodo takoj zafračkali.
Lahko pa še naprej gledamo, kako okoli nas rastejo spomeniki neumnosti tipa ograje na meji, Teš 6 in podobno in se prerekamo o tem, čigav dedek je bil kdaj na kateri strani. V slednjem primeru bi vendarle veljajo razmisliti o ideji, o kateri vsake toliko razpreda nihilistično razpoloženi tviteraški kolega: da izvedemo mednarodni razpis za okupatorja in dokončno dvignemo roke od projekta lastne države. Petindvajset let bolj ali manj istih otrobov je bilo več kot dovolj. Še petindvajset let tega nas bo dokončno ugonobilo.
***
Aljaž Pengov Bitenc je med tviteraši znan pod vzdevkom @pengovsky, podnevi pa že štirinajst let ureja Radio Kaos. Mnenja objavlja v blogu Sleeping with Pengovsky, njegove zapise pa lahko redno prebirate tudi na Delo.si.
***
Zato smo skupini avtorjev z različnih področij družbenega delovanja postavili naslednje vprašanje: kaj bi bilo treba storiti in spremeniti, da bi bila Slovenija čez 25 let država, v kakršni si želim živeti?
Njihova razmišljanja lahko vsak dan prebirate na mnenjskih straneh tiskanega Dela in na Delo.si, obenem pa vas vabimo, da tudi vi prispevate svoje poglede na Slovenijo leta 2041. Pošljite nam jih na elektronski naslov Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. in izbrane bomo objavili na naši spletni strani.
