Tiskane izdaje
Letos je v slovenskem prevodu izšla odmevna knjiga ameriškega antropologa Davida Graeberja (Dolg: prvih 5000 let dolžništva).
Prevod ne bi mogel priti v bolj primernem času. Dolg je namreč ključno družbeno, politično in ekonomsko vprašanje Evropske unije in Slovenije. Nenehno poslušamo o visokih javnih dolgovih in tem, da jih je treba močno zmanjšati. Kupnine za prodano državno premoženje nameravamo porabiti prav za ta namen.
Razpravljamo o tem, ali so bila sredstva iz zadolžitve porabljena primerno in koristno ali ne. Naša podjetja imajo menda premalo lastniškega kapitala in preveč dolga. Finančno prestrukturiranje podjetij se izpostavlja kot pomemben element izhoda iz krize. O njem se razpravlja na strokovnih srečanjih, zaradi njega se sprejemajo novele zakonov, ki omogočajo zmanjšanja in reprograme bančnih kreditov v insolvenčnih in sorodnih postopkih. Skozi delovanje različnih mehanizmov se je zasebni dolg najprej spremenil v javnega, obresti za odplačevanje katerega iz proračuna izrivajo izdatke za plače javnih uslužbencev in javne storitve. Gospodinjstva v Sloveniji sicer niso močno zadolžena. V številnih tujih državah pa so prav potrošniška posojila ob stagnaciji realnih plač vzdrževala zaželeno stopnjo agregatnega povpraševanja.
Dolg je torej povsod – in vpliva na vse. Še več, jezik dolga in jezik religiozno-etične sodbe ter graje sta si v marsičem podobna. V nemščini pomeni beseda Schuld tako dolg kot krivdo, tako je tudi v številnih drugih evrazijskih jezikih; fraza »odpust dolga« očitno temelji na vrednostno nabitem pojmu »odpuščanja« itd. Pojmovanja o etično dobrem in slabem torej že lingvistično temeljijo na vprašanju, kdo komu kaj dolguje. Tudi zato se morda danes težave perifernih evropskih držav pogosto predstavljajo kot moralno vprašanje; fiskalno zategovanje naj bi bila zaslužena kazen za življenje nad svojimi zmožnostmi (»porabim lahko le toliko, kolikor imam«). In vendar je zanimivo tudi to, da večina ljudi v zgodovini simultano neguje dve protislovni prepričanji: (1) temeljna morala zahteva, da plačamo svoje dolgove in (2) poklicni posojilodajalci so moralno odvratni.
Razmerje med upniki
Graeberjeva knjiga je seveda monumentalno antropološko delo, z zelo širokim pogledom na zgodovino družbenih in socialnih odnosov, s posebnim poudarkom na nastanku trgov, suženjstva, kredita, denarja. V tem članku je treba bralce seznaniti le z enim segmentom te zanimive tematike, ki je neobičajno relevanten za današnji zgodovinski trenutek.
Zdi se namreč, da so skoraj vse človeške družbe razvile načine, kako reševati vprašanje prevelike zadolženosti na način, ki določeno breme prenese tudi na upnike. Končno je v tem globoka logika. Kam bi vendar prišli, če posojilodajalec ne bi nikoli nosil posledic plasiranja izrazito neprevidnih, pretirano visokih in vratolomno tveganih posojil? To bi moralo še posebno veljati za banke. Banke namreč lahko same ustvarjajo kreditni denar, pri čemer lahko presežejo vse meje in začnejo orjaške kreditne ekspanzije, ki večkratno presegajo stopnje rasti BDP. Banke morajo namreč zgolj poskrbeti za to, da imajo izravnani aktivno in pasivno stran bilance. To pomeni, da iz nič – z vpisovanjem knjižb v poslovnih knjigah – lahko ustvarjajo na aktivi kredite, ker vedo, da bo denar iz ustvarjenih kreditov šel v cirkulacijo in po bolj ali manj zapleteni poti prej ali slej spet končal v banki – na njeni pasivi kot kreditu ustrezajoči depozit. Kredit je vsekakor lastnina; vendar zaradi posebnega načina svojega nastanka ta lastnina ne more imeti enakega ustavnopravnega varstva kot hiša, zemljišče, poslovni delež.
Obresti so se najprej začele zaračunavati v civilizacijah stare Mezopotamije. Verski templji so odobravali komercialne kredite trgovskim karavanam, temu je sledila tudi uvedba potrošniškega kreditiranja. Okoli leta 2400 pred našim štetjem se že pojavljajo poročila o lokalnih uradnikih in premožnih trgovcih, ki posojajo denar kmetom v finančnih težavah. Posojila so bila zavarovana – z grožnjo suženjstva dolžnika in njegove družine, z žitom, ovcami, kozami, polji, hišami. Že v Mezopotamiji se je izkazalo, da dosledno uveljavljanje pravic upnikov grozi z raztrganjem družbe na prafaktorje. Slaba letina je pomenila, da so celotne družine končale v suženjstvu, dolžniki, ki so se hoteli izogniti tej usodi, pa so bežali iz mest, in se pridruževali nomadskim tolpam, ki so ta mesta ogrožale. Da bi preprečili družbeni zlom, so sumerski, babilonski in asirski kralji periodično oznanjali dolžniške amnestije (odpuste dolgov) za potrošniške kredite, javne dajatve in kazni, skupaj z osvoboditvijo sužnjev ter vrnitvijo zaplenjene zemlje prvotnim lastnikom. Podobne stvari so se dogajale po letu 1000 pred našim štetjem v hebrejski kulturi; judovski vladar Nehemiah je določil najvišje dopustne obrestne mere in uvedel običaj, po katerem so se vsako sedmo leto odpustili vsi dolgovi, zasužnjeni dolžniki pa so postali svobodni ljudje. Iz približno istega časa datirajo prvi odpusti dolgov, ki so jih ukazali egiptovski faraoni, da bi pred dolžniškim zaporom zavarovali vojake, ki so se odpravljali v boj za domovino. V stari Grčiji in Rimu so se dolžniške krize reševale drugače, s tako ali drugačno distribucijo zlatih in srebrnih kovancev med prebivalstvo.
Izboljšanje položaja dolžnikov
Položaj dolžnikov se je okrepil v srednjem veku, ko so nadzor nad ekonomskim življenjem začele prevzemati verske oblasti. Razvoj se razlikuje od kulture do kulture. Hindujsko pravo regulira obrestne mere po kastah, velike kitajske dinastije so blažile nevarnost kmečkih uporov z brisanjem odprtih dolgov ter s ponudbo ugodnih subvencioniranih posojil za kritje stroškov pogreba staršev in različne investicije (prepovedan je bil obrestno obrestni račun; obresti niso smele preseči glavnice …). Dobro je znana islamska prepoved zaračunavanja kakršnihkoli obresti – v praksi so jo znali obiti preko različnih provizij – hkrati s prepovedjo dolžniškega suženjstva in prodaje otrok. Zgodnje srednjeveško krščanstvo se ni zelo razlikovalo od islama. Biblijski teksti so bili nejasni: razlage so potekale v smeri od prepovedi obresti nasploh do dopustnosti njihovega zaračunavanja »tujcem«. Vsekakor je prehod v zgodnji kapitalizem impliciral sprostitev teh omejitev, pri čemer so predvsem protestantski reformatorji promovirali idejo obresti kot legitimnega nadomestila za izgubljeni dobiček, ki bi ga posojilodajalec ustvaril, če bi v času do vračila lahko uporabljal posojeni denar.
Danes se pri vprašanju dolga spopadamo z drugimi problemi. Je sploh družbeno in ekološko stabilen gospodarski sistem, ki (da bi bila zadovoljena pričakovanja bank in drugih investitorjev) zahteva eksponentno rast proizvedenih dobrin in storitev po petodstotni letni stopnji? Ali niso množice ljudi, ki vsak dan garajo v neprijetnih službah, da bi odplačali visoka stanovanjska posojila, podobne nekdanjim dolžniškim sužnjem?
Od starega Babilona, prek programa odpusta skoraj polovice dolgov premagani Nemčiji po drugi svetovni vojni, pa vse do zahtev po izbrisu podrejenih obveznic v bankah, ki so se znašle v finančnih težavah … V sedanji Evropi se pravkar igra še ena runda 5000 let stare igre med upniki in dolžniki. Ravnotežje sil se je v zgodovini spremenljivo nagibalo na eno ali drugo stran. Obdobje po neokonservativni revoluciji z začetka osemdesetih let je čas triumfa upnikov. Načela humanosti in zdravega razuma zahtevajo, da danes spet do neke mere zavarujemo tudi dolžnike. Zato bi reševanje problematike prezadolženosti evropskih prebivalcev, podjetij in držav moralo temeljiti (tudi) na starodavnem receptu vseh progresivnih družbenih gibanj: ko so za preveliko zadolženost odgovorni tudi neprevidnost, nerazumnost, nepremišljenost, pohlep in korupcija bankirjev ter drugih kreditorjev, ja čas za – vsaj delne – prisilne neodplačne odpise dolgov, te virtualne lastnine, ki je iz iste snovi kot sanje.
––––––
Igor Vuksanović je svetovalec Ustavnega sodišča RS.
