Tiskane izdaje
Zgodovinska obdobja je težko razpoznati, preden se končajo. Renesansa je postala renesansa šele pozneje – z zornega kota naslednjega obdobja; to isto velja za mračni srednji vek, ki je vladal pred njo, pa tudi za vsa druga zgodovinska obdobja. Razlog je preprost. Nemogoče je namreč vnaprej vedeti, ali je kakršen koli že obetavni ali problematični razvoj zgolj posamezna epizoda ali začetek novega trenda, ki bo trajal določeno časovno obdobje.
Pa vendarle trdim, da smo pravkar priče konca enega obdobja svetovne zgodovine in začetka novega obdobja. Petindvajset let je minilo od padca berlinskega zidu, dogodka, s katerim se je končala štiridesetletna hladna vojna. Temu je nato sledila ameriška prevlada, ki je za mnoge pospešila napredek, omogočila nastajanje velikega števila razmeroma odprtih družb in političnih sistemov ter vzpostavila vsesplošni mir, vključno z upoštevanja vrednim sodelovanjem med velikimi silami. Zdaj se je tudi to obdobje končalo, in to z vstopanjem v precej manj urejeno in manj mirno obdobje.
Vse manj diplomatskih sporazumov
Bližnji vzhod se je znašel v zgodnji fazi sodobne tridesetletne vojne, v kateri je politična in verska pripadnost orodje za podžiganje dolgotrajnih in včasih zelo okrutnih spopadov znotraj in zunaj državnih meja. Rusija je s svojimi posegi v Ukrajini in drugod ogrozila zelo trden evropski red, ki temelji na zakonitem načelu o prepovedi osvajanja ozemelj z vojaško silo.
Kar zadeva Azijo, v njej v glavnem vlada mir. A to je zelo krhek mir, ki se v trenutku lahko razblini, glede na to, da obstaja na tem območju veliko nerešenih ozemeljskih vprašanj, da se vse bolj širi nacionalizem in da obstaja vse manj dvostranskih ali območnih diplomatskih sporazumov, ki bi bili dovolj trdni, da bi preprečili ali vsaj omilili take spore. Premalo učinkovita pa so tudi globalna prizadevanja za to, da bi upočasnili podnebne spremembe, pospešili trgovino, uvedli nova pravila za digitalno obdobje in preprečili ali vsaj obrzdali izbruhe infekcijskih bolezni.
Posamezni razlogi, zaradi katerih se vse to dogaja, so v svetu privedli do bistvenih sprememb, vključno s širjenjem moči na vse večje število držav in nedržavnih združb – od terorističnih organizacij in milic pa vse do korporacij in nevladnih organizacij. Obvladovanje izpustov toplogrednih plinov in globalnega pretoka drog, orožja, teroristov in patogenov ne bila lahka naloga celo v najboljših mogočih razmerah; seveda pa je še toliko težja ob pomanjkanju soglasja o tem, kaj storiti, in pomanjkanju volje, da bi ukrepali, in to celo v primeru, ko že obstajajo ustrezni sporazumi.
Območni razlogi
Zaradi teh in drugih podobnih epizod se vse bolj poglablja dvom, kar zadeva ameriško verodostojnost in zanesljivost. Rezultat vsega tega pa je, da začenja vse več vlad in drugih združb delovati povsem neodvisno.
Obstajajo pa tudi območni razlogi za vse večjo globalno nestabilnost. Bližnji vzhod trpi, ker je v ločnicah med vladami in družbo ter vlogi, ki jo ima pri tem religija, vse preveč nestrpnosti in premalo sloge. Pri vsem tem pa države tega in bližnjih območij malo naredijo v prid temu, da bi preprečile povečevanje ekstremizma ali da bi se, ko se ta kje pojavi, proti njemu bojevale.
Rusija se je pod vodstvom Vladimirja Putina, kot kaže, odločila, da si bo z zastraševanjem in silo spet prilastila izgubljene dele svojega cesarstva. Evropi vse bolj primanjkuje sredstev pa tudi ustrezne miselnosti, da bi tu lahko imela pomembnejšo vlogo. Vse preveč azijskih vlad raje prenaša ali celo spodbuja nacionalizem, kot da bi svoje ljudstvo pripravile na sprejetje težkih, a nujnih dogovorov s sosedi.
Manj miru in manj napredka
A to še ne pomeni, da smo se znašli v novem mračnem srednjem veku. Medsebojna soodvisnost deluje kot posebna zavora, ki poskrbi za to, da vlade, s tem, kar počnejo, ne škodijo same sebi. Svetovno gospodarstvo se je malo dvignilo z dna, na katerem se je znašlo pred šestimi leti. Evropa je v glavnem stabilna, dokaj stabilna je Latinska Amerika pa tudi vse večji del Afrike.
In tako obstaja možnost, da se upremo novemu neredu. Z mednarodnimi pogajanji bi lahko dosegli, da bi se količina jedrskega orožja v Iranu tako zmanjšala, da sosednje države ne bi čutile potrebe po tem, da ga napadejo ali da razvijejo svoje jedrsko orožje. Lahko bi uvedli ukrepe, s katerimi bi vojaško oslabili Islamsko državo, in sicer tako, da bi omejili pritok rekrutov in dolarjev ter zagotovili podporo njenim morebitnim tarčam. Uvedba sankcij in nižje cene nafte bi Rusijo morda pripravile do tega, da bi privolila v kompromisno rešitev v zvezi z Ukrajino. Azijske vlade pa bi se lahko odločile za sprejetje območnih sporazumov, s katerimi bi podprle mir.
A vse te dosežke bi najverjetneje ovirale notranje državne politike, pomanjkanje mednarodnih soglasij in usihanje vpliva ZDA, ki ga za zdaj ni sposobna nadomestiti nobena druga država, hkrati pa so ga le redke med njimi pripravljene podpreti pri vzdrževanju sedanje ureditve. Posledica tega je ta naš svet, v katerem je manj miru in manj napredka in ki je precej slabše pripravljen na spopadanje z izzivi, kot je bil na to pripravljen v času po koncu hladne vojne.
Komentar je povzetek daljšega članka, ki je bil objavljen v zadnji številki revije Foreign Affairs.
Richard N. Haass, predsednik Sveta za mednarodne odnose
