Tiskane izdaje
Kaj druži čebelico in enciklopedijo? Delavnost. In kaj ju razdružuje? Pohlep, eden od sedmerih smrtnih grehov, s katerimi Rimskokatoliška cerkev že stoletja, tisočletje in več grozi svojim vernikom. Ob pohlepu, s katerimi Cerkev disciplinira svoje ovčice, sta tu še napuh in požrešnost, greha, ki kar se le da nazorno pričata o stanju v sami Hiši vrhovnega Pastirja, zgrajeni na skali, ki ji je bilo Peter ime. Prakticizem, da ne rečem materializem Cerkve, se je namreč kazal tudi v »odpuščanju grehov«, ki ga je bilo mogoče doseči s kupovanjem odpustkov, s čimer je Cerkev sama nenehno »prakticirala« že omenjena dva greha, napuh in požrešnost, ki zanjo nista bila ne naglavna ne smrtna. Moral je priti Luther, da je s svojimi 95 tezami obsodil to dvoličnost Cerkve.
Slovenski neonaturalizem
Protestantizem je Slovencem podaril prvo knjigo, Trubar nas je prvi poimenoval za Slovence, zato je to naš temelj, trdnejši in trajnejši od Petrove skale! Ali kot je zapisal Iztok Simoniti: »Trubar ter njegovi hrabri in izobraženi somišljeniki so v letih med 1550 in 1600 napisali, prevedli in izdali kakšnih 50 slovenskih knjig in s katekizmom (Trubar), slovnico (Bohorič) in prevodom Biblije (Dalmatin) postavili temelje jeziku in s tem slovenski knjižni misli. Od 1600 do 1740 ni izšla nobena izvirna slovenska knjiga, menda samo štirje ponatisi intelektualno mizernih cerkvenih vsebin.«
Kljub slepemu besu protireformacije, ki je pod pretvezo rekatolizacije požigala protestantske knjige (kar enajst vozov jih je zgorelo pred ljubljanskim Rotovžem) in izgnala prosvetljene duhove, o čemer je nekaj kar najbolj jedkih besed izrekel Cankar v Hlapcih, ko je zapisal, da smo Slovenci dediči tiste drhali, ki v času protireformacije ni bila pobita ali izgnana. Vsemu navkljub smo vztrajali, da je knjiga naše edino orodje, orodje našega jezika, in orožje. Saj moč jezika, tudi slovenskega, je, da lahko poimenuje celo tisto, česar ni!
In zakaj je treba pisati to skoraj teološko razpravico, če hočem opozoriti na stanje v slovenskem založništvu, ki je trenutno vprašanje založbe Mladinska knjiga? Ker je delovanje nekdanjega vodstva založbe vodil vsaj eden od smrtnih grehov, to je pohlep. Nekdanji predsednik uprave Milan Matos, vplivni član NSi, stranke, ki se zavzema za tradicionalne vrednote, kot so delavnost, skromnost, ponižnost, družina, vera ..., je v želji (ki se ji reče tudi požrešnost) poskušal založbo kapitalsko »obogatiti« in se je podal v avanturo, tako rekoč v hazard, ki se je končal z bankrotom mariborske nadškofije. S tem se konča teološka plat te prilike o čebelici in enciklopedij in se začne kruta realnost, tako rekoč slovenski neonaturalizem! Ali nemara celo novi slovenski socrealizem, saj so tudi taki, ki pravijo, da je (bila) Mladinska knjiga zadnji simbol socializma na Slovenskem, čeprav le nekaj deset metrov oddaljena od slovenskega doma demokracije! Treba je bilo več kot dve desetletji, da je bil skozi parlamentarna okna ugledan ta socialistični mastodont!
Zaradi bankrota mariborske nadškofije je bankrotirala tudi Mladinska knjiga. Začela se je že utečena kalvarija, kako najti novega lastnika, komu jo prodati, za koliko. Pri tem je bilo celo ekonomskim laikom jasno, da bo ob vsakem ponovnem poskusu prodaje cena založbe padala. Da bi se le našel »primeren« kupec, je večkrat dejal minister za kulturo dr. Uroš Grilc. Bili sta dve neuspešni licitaciji, v tem času se je organizirala civilna pobuda Skupaj za knjigo, ki se ji je pridružilo tudi Društvo slovenskih pisateljev, vse v želji, da bi se založba, ki je izdajala tako Čebelico kot Enciklopedijo Slovenije, vendarle ohranila in z njo tudi mreža knjigarn. S tem pa ohranil moralni kapital, ki se ga da izraziti tudi v avtorskih pravicah, ki jih ima založba. Vsa opozorila oziroma predlogi, kako rešiti to »socialistično« založbo, so bila preslišana, čeprav je celo premierka, še preden je odstopila, na pogovor sprejela predstavnike SKZ oziroma DSP ter pokazala precejšnje zanimanje za to celo po njenem mnenju res pereče vprašanje.
»Leseno železo«
Pri tem se je nenehno poudarjalo, da je MKZ gospodarska družba, zato se država ne sme vmešavati v njeno reševanje (kot je storila v primeru Elana, Aerodroma Ljubljana, Mure, Cimosa), pa četudi so upnice zadolžene založbe banke v državni last! Izgovor, da nam Bruselj takšne finančne pomoči ne bi dovolil, je neprepričljiv. Zakaj? Prvič, ker se moramo enkrat že postaviti »po robu« vsem mogočim in nemogočim bruseljskim »direktivam«, ki nam jih ni treba upoštevati do zadnjega ločila, drugič, ker je slovenski knjižni trg tako rekoč »leseno železo«, zato imamo vso pravico, da ohranjamo naš nacionalni temelj, ki je resnično tudi v našem (nacionalnem, javnem) interesu, in ne na primer neka pivovarna ali kaj podobnega izrazito tržno naravnanega. In ne nazadnje država je tej gospodarski družbi leta, desetletja dodeljevala subvencije, da bi bila knjiga (s pomočjo države!) prav zaradi majhnosti knjižnega trga dostopnejša bralcem! Pri tem naj spomnim na še eno znano dejstvo: država od založniške dejavnosti pobere trikrat več davka, kot ga iz proračuna nameni za subvencioniranje knjig, ki so v javnem interesu! Kar pomeni, da gre za še eno popolnoma iracionalno (socialistično?) ekonomijo! Edino prava poteza vlade bi morala biti, da bi v Bruslju že zdavnaj uveljavila zahtevo, da v Republiki Sloveniji davka na knjigo ni! Tako kot ga ni v Veliki Britaniji. Vprašanje, kako pa potem s šundom ali tako imenovano trivialno literaturo, je spet tisto, ki ga (baje) pes prinese na repu!
Potem smo le dočakali kupca, ki si je upal ugrizniti v to (kislo? strupeno?) jabolko. Direktor Učil International Srečko Mrvar je zagotavljal, da ima sredstva za nakup; zdaj se sliši, da jih pravzaprav nima, ob vsem tem se je nenadoma pojavilo še vprašanje konkurenčnosti oziroma monopolizacije, kar je bilo jasno že ves čas, saj je Mladinska knjiga naša osrednja založba s svojimi knjigarnami, kar pomeni, da bi kupec MKZ dobil tudi dobro razvejano mrežo knjigarn (ne le v Sloveniji, ampak tudi v tujini, v republikah nekdanje Jugoslavije), Učila International pa imajo tudi dobro razvito mrežo svojih knjigarn ...
Odkupovanje odpustkov
Minister za kulturo v odstopu dr. Uroš Grlic je ob dogajanju v zvezi z Mladinsko knjigo pokazal precejšnjo zavzetost, predvsem tako, da je javno večkrat izjavil, da bo ministrstvo budno bedelo nad tem, kako se bo pod novim lastnikom uresničeval javni interes (za knjigo). Bojim se, da tako bedenje ne bo dovolj, pa naj bo še tako budno! Še predvsem zdaj, ko se je izkazalo, da kupec, ki je kupil založbo, nima denarja, ampak je s tem svojim manevrom (namerno ali ne) založbi še dodatno znižal ceno.
Prilika o čebelici in enciklopediji se bo tako spet izkazala le kot nosilka moralnega sporočila, da grehi, ki jih je RKC razglasila za smrtne, še vedno so, četudi zaradi njih nihče ne bo ugledal peklenskih krogov. Saj (še vedno) velja odkupovanje odpustkov, ki se jim danes reče delnice. Da se bo s koncem založbe Mladinska knjiga začelo novo, posttrubarjansko obdobje, je prihodnost, ki je že tu. A ne zaradi elektronske knjige, ampak zaradi pohlepa, ki je že dokončno sekulariziran.
––––––
Ivo Svetina, pesnik in dramatik
