Tiskane izdaje
Andrej Plenković danes dobi mandat za sestavo nove hrvaške vlade. V samo nekaj mesecih mu je uspelo prevzeti vladajočo stranko, takoj zatem umiriti nevarne notranje frakcijske spore ter prepričljivo zmagati na skorajda že izgubljenih parlamentarnih volitvah. V zadnjih dneh je končal – tudi nikoli povsem predvidljiva – pogajanja o novi vladni koaliciji.
Enostranska določitev morskih meja
Ključni del pogajanj o novi vladi je bil zaobsežen v eni sami zahtevi. Ta se je sicer kasneje, vsaj za javnost, izgubila v množici veliko bolj zanimivih kadrovskih pogovorov, a klub temu, z vso svojo težo, ostaja na mizi nove vlade. Koalicijska stranka Most je namreč Plenkoviću naložila kot neprizivni pogajalski pogoj, takojšnjo razglasitev izključnega gospodarskega pasu v Jadranskem morju in razširitev meje hrvaških suverenih pravic tudi na cono izven teritorijalnih voda. Neposredna posledica takšne razglasitve bi bila tudi enostranska določitev morskih meja. Prav tistih, ki jih republika Hrvaška nima določenih ne s Črno goro, ne z Bosno in Hercegovino in ne s Slovenijo.
Novi hrvaški mandatar Andrej Plenković nedvomno pozna ozadja teh pobud, ki so se pojavljala vedno, ko se je končal del pogajanj o morskih mejah s katero od sosednjih držav.
Tako je bilo tudi poleti in jeseni leta 2003. Avgusta tega leta sem dobil z oznako zaupnosti označeno pismo takratnega vodje urada zunanjega ministra, kasneje tudi svetovalca predsednika vlade, zdaj veleposlanika Iztoka Mirošiča. Prosil me je, naj na vladi, tako v Beogradu kot v Podgorici, preverim, ali so obveščeni o hrvaških namerah.
Samo nekaj tednov kasneje je namestnik hrvaškega zunanjega ministra, Ivan Šimonović, bil je prvi šolski dan, sklical nujni sestanek s predstavniki ambasad, akreditiranih v Zagrebu. Tema je bila samo ena. Slovenski politični in diplomatski odziv na hrvaški poskus razglasitve gospodarskega pasu v morju. Gre zgolj za širjenje naše jurisdikcije v Jadranu, je trdil Šimonović ter označil reakcije Slovenije kot »neutemeljene in neprimerne«. Ter nadaljeval, da je pravno nevzdržna teza, da ima Slovenija teritorialni stik z odprtim morjem.
Nacionalni interes
Takratni hrvaški poskus razglasitve gospodarskega pasu seveda ni bil namenjen ne zaščiti jadranskih morskih bogastev ali proglasitvi zaščitenih ekoloških področij na morju. Bil je zgolj odziv na zaključena pogajanja in podpisani sporazum takratnih predsednikov vlad, dr. Janeza Drnovška in dr. Ivice Račana o določitvi meja med državama. Sosednja država je enostavno razglasila, da sporazum zanjo ne velja. Zato gospodarski pas, saj bi bila z njegovo razglasitvijo vnaprej določena tudi morska meja. S Slovenijo, Bosno in Hercegovino ter Črno goro. Brez nepotrebnih dolgotrajnih pogajanj, argumentov, zgodovinskih dejstev, zemljevidov in arhivov. Glede tega je bila hrvaška politika popolnoma enotna. Morda z eno samo izjemo. Akademik in profesor pomorskega prava, tudi minister, dr. Davorin Rudolf, je konec julija 2012 v pogovoru za reški časopis Novi List ocenil, da je bil sporazum o spremembi meje, podpisala sta ga v malostonskem zalivu predsednika Hrvaške ter Bosne in Hercegovine, dr. Franjo Tuđman in Alija Izetbegović, za Hrvaško škodljiv, vendar ga je potrebno kot mednarodni sporazum spoštovati, »ratificirati in rešiti vprašanje morske meje vsaj z eno sosednjo državo.«
Ta pojasnila so bila kmalu zatem umaknjena.
Boža Petrova, predsednika stranke Most in novega predsednika hrvaškega parlamenta, sem pred dobrim mesecem poslušal v Splitu. Njegovo stališče je bilo, da ima Hrvaška pravico do takojšnje razglasitve gospodarskega pasu v Jadranskem morju in da to razumejo predvsem kot namero nove hrvaške vlade za zaščito nacionalnih interesov. Pravzaprav je samo ponovil podobno stališče, kakršnega je predstavil kot ključni pogoj za sklenitev koalicije tako z stranko Zorana Milanovića kot Miroslava Karamarka konec novembra 2015. Gre za najboljši politični predlog in poudarek ključnemu nacionalnemu interesu, so pritrjevali ugledni pravni strokovnjaki. Potem so na to temo malce pozabili, saj je bilo preveč težav s sestavo vlade Tihomirja Oreškovića in takojšnjimi spori v koaliciji.
Plenković lahko odloži kočljivo nalogo
Zdaj je bil v koalicijskih pogajanjih očitno dosežen dogovor. Iz posameznih javno objavljenih delov pogovorov lahko sklepam, da predlog o izključnem gospodarskem pasu ostaja ena od prednostnih nalog nove hrvaške vlade. Najprej s sprejetjem vladnega sklepa o zadolžitvi posameznih ministrstev, ki naj začnejo, tudi »glede na odzive iz leta 2003« pripravljati potrebna gradiva, ter nato z začetkom pogovorov z drugimi zainteresiranimi državami o tem, kdaj bi bilo primerno razglasiti takšno odločitev o razširjeni hrvaški jurisdikciji v Jadranskem morju.
Mandatar, ki je danes dobil pravico sestaviti novo vlado, Andrej Plenković, seveda dobro pozna vse posledice takšnega dejanja. Zato lahko predvidevam, da bo poskusil koalicijsko zavezo o razglasitvi gospodarskega pasu časovno čim bolj oddaljiti. To bi bilo razumno dejanje predsednika vlade, ki želi urediti tudi desetletja odprta vprašanja meja z sosednjimi državami.
Vendar takšna politična namera ne bo zadosti.
V začetku naslednjega leta namreč lahko pričakujemo odločitev, ki bo zavezujoča in dokončna. Razsodbo haaškega arbitražnega sodišča o določitvi meje med Slovenijo in Hrvaško. Slovenija poudarja nujnost in dokončnost izvršitve arbitražne razsodbe, Hrvaška pa odločitev arbitražnega tribunala in pozivov evropske komisije ne želi spoštovati in poudarja, da ni več del arbitražnega postopka.
O tem so govorili pogajalci nove hrvaške vladne koalicije na svojih nedavnih sestankih. Iz javno dostopnih izjav lahko sestavimo nekakšno celoto pogovorov o arbitraži. Ocenjeno je bilo, da izjava sodišča, da bo nadaljevalo z delom in določilo meje med državama, za Hrvaško ni sprejemljiva. Sporazum in dogovor o arbitraži je zapustila in razglasila za neveljaven, ker je bilo kršeno načelo nepristranskosti. Obenem naj bi bili, lahko sodim po objavljenem gradivu, že v samem sporazumu o arbitraži elementi, ki jih je mogoče različno tolmačiti oziroma so bili direktno pisani zaradi zahtev Slovenije. Arbitraža ne more nadomestiti rednih postopkov pred mednarodnimi sodišči, zato pomeni zgolj poskus političnega pogovora. Božo Petrov, novi predsednik hrvaškega parlamenta, je prepričan, da je bila pri pripravi dokumenta, Sporazuma o arbitraži, Hrvaška izsiljevana in tako pripeljana v podrejeno razmerje, zato bi morebitni pristanek na razsodbo arbitražnega sodišča pomenil zavestno ignoriranje stroke in korak k veleizdaji.
Razglasitev arbitražne sodbe bo terjala modre odzive
Andrej Plenković je zadosti politično moder in diplomatsko izkušen, da ve, kakšni bodo odzivi po razglasitvi odločitve arbitražnih sodnikov. Zato tudi ponuja nove rešitve – spor o meji naj se preseli pred pristojno mednarodno sodišče v Hamburgu ali Haagu ali naj se začno, s točke nič, novi meddržavni pogovori o meji. Obenem tudi ve, da takšni predlogi nimajo resne teže, da so bolj namenjenjeni umiritvi notranjepolitičnih pogovorov ter da bodo po razglasitvi sodbe arbitražnega sodišča povsem brezpredmetni. Najmanj pa premalo vplivni za popularne zahteve po nespoštovanju sodišča in zahteve po takojšnjem razpisu referenduma o veljavnosti sodbe ter takojšnji razglasitvi izključne gospodarske cone v Jadranskem morju.
Hrvaška svojega odklonilnega stališča do arbitraže ne bo spremenila.
Za Slovenijo bo razsodba sodišča zavezujoča in določitev mejne črte v skladu z ratificiranim sporazumom dokončna. Tudi zaradi zavrnitve najprej doseženega dogovora Drnovška in hrvaškega predsednika vlade Nikice Valentića, nato podpisanega sporazuma z dr. Račanom in hrvaškega umika iz vrste začetih bilateralnih pogovorov s Slovenijo.
Andrej Plenković je zadosti izkušen, da verjetno ve, da bo to najtežji del njegovega predsedovanja hrvaški vladi. In moral se bo odločati in poiskati rešitve, ki ne bodo pripeljale do novih zapletov v odnosih med državama.
Modro bi bilo pričakovati, da bo slovenska vlada, takoj po čestitki, ki jo bo premier dr. Miro Cerar poslal Plenkoviću v Zagreb, sklicala ljudi, ki so sodelovali pri nastanku Sporazuma o arbitraži in ki imajo zadosti znanja in izkušenj tudi za oblikovanje odgovorov, kaj vse bo država Slovenija morala storiti po razglasitvi sodbe Arbitražnega sodišča in določitvi meddržavne meje z Republiko Hrvaško.
***
Prispevek je mnenje avtorja
