Tiskane izdaje
Konec marca 2014 je Mario Draghi na čelu Evropske centralne banke (ECB) izjavil, da je prelomna točka za evro mimo, zahvaljujoč strategiji, ki kaže pot do okrevanja. Ta strategija pomeni ustanovitev bančne unije in drugih institucionalnih okvirov v evrobančnem sektorju. Vprašanje je, ali so Evropejci res tako zadovoljni kot predsednik ECB, saj statistični kazalniki kažejo, da EU gospodarsko vse bolj zaostaja za ZDA, čeprav se je javni dolg kot delež bruto domačega proizvoda v ZDA v desetih letih skoraj podvojil in presegel sto odstotkov, medtem ko je v EU po podatkih Eurostata 92 odstotkov. Brezposelnost je v EU približno še enkrat večja kot v ZDA. Kaj je šlo narobe v EU? Ali je izjava Draghija samohvala ali pa resnično kaže rešitev? Ali bodo razočarani Evropejci maja 2014 volili svoje evropske poslance drugače kot pred štirimi leti?
Konec zgodbe o uspehu EU
Ko se je pred dobrimi 60 leti rojevala EU, je bil cilj ustvariti temelj, kjer bi nasprotja med gospodarskimi interesi Nemčije in Francije, pa tudi drugih, urejali za pogajalsko mizo, ne pa na fronti. Prvotni skupini šestih članic so se pridruževale še druge države in širile področje ter obseg skupnih interesov. Vizionarji na čelu EU so izvedli kolosalne projekte sodelovanja, ki so z ustvarjanjem prostega pretoka blaga, kapitala, oseb in storitev postavili temelj največje gospodarske sile. Ideja evropske integracije je bila priljubljena in širjenje EU je privabljalo vse več držav. Zakonodaja za delovanje notranjega trga EU je postala usklajena v vseh državah članicah pa tudi kandidatkah za članstvo in je vplivala na zakonodajo v državah zunaj Evrope, ki se jim zdi sodelovanje z EU pomembno. Zadnja velika ideja o skupni evropski valuti je zaživela leta 2002. Kazalo je, da je prihodnost EU svetla. Vsem pa se zdi, da je zgodbe o uspehu EU konec.
Kaj je šlo zares narobe?
Zdi se, da se EU ni dovolj učinkovito odzvala na gospodarsko krizo, morda res zaradi pomanjkanja infrastrukture in učinkovitih vzvodov na evropskem monetarnem področju, verjetno pa tudi zaradi različnih interesov držav članic. Trojka, to je ECB, IMF in evropska komisija, je aktivno ali pa iz ozadja v državah s finančnimi težavami uveljavljala politiko reform neoliberalizma, finančne deregulacije in privatizacije državnih podjetij. Konkretno je to pomenilo zmanjšanje porabe javnega sektorja, zmanjšanje izdatkov za pokojnine in zdravstvo ter zaradi povečevanja brezposelnosti povečanje ponudbe delovne sile in zmanjšanje pogajalske moči zaposlenih. Enak trend je opaziti tudi v državah, kjer trojka ni aktivna. EU se je »amerikanizirala« in je sprejela logiko kapitala na račun socialnih pravic. Ali je monetarna kriza bila le idealni izgovor za lansiranje teh reform? Trojka in države članice so s svojimi varčevalnimi ukrepi »posilili« demokracijo in voljo ljudstva, ki na demokratičnih volitvah ne bi izvolilo takšne opcije.
Evropska industrija na delovno intenzivnih področjih ni mogla konkurirati industrijam iz držav Daljnega vzhoda, kjer ljudje delajo za nekaj evrov na dan in kjer proizvodnja ni obremenjena z dajatvami za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje ter s stroški za varnost pri delu in z varovanjem okolja. Taka nelojalna konkurenca za tekstilno, lesno in elektronsko industrijo je v državah članicah povzročila zaprtje ali pa premestitev teh tovarn zunaj EU. Ali bi morala EU sprejeti določene takse ali drugačne omejitve za uvoz proizvodov iz teh držav? Izkušnje kažejo, da bi v redkih primerih, ko so zahodne države sprejele določene omejitvene ukrepe, bila gospodarska škoda še večja, kot če ukrepov sploh ne bi uvedli.
Pet tisoč milijard pomoči
Leta 2012 je Mario Draghi izjavil, da bo ECB naredila, karkoli je treba za ohranitev evra. Res je bilo v EU od leta 2008 do danes namenjeno več kot 5000 milijard državne pomoči. Znano je, da ta pomoč ni bila uporabljena za oživitev gospodarstva in ustvarjanje novih delovnih mest, ampak za sanacijo bank, predvsem v obliki jamstvenih shem. S stališča ECB in njenega predsednika je to pravilno, saj je njegov mandat skrb za evro. Vprašanje pa je, ali je to tudi v interesu Evropejcev. Ali bi voditelji na čelu evropske komisije morali celoviteje videti stanje in predlagati državam članicam drugačen scenarij? Kaže, da ECB oziroma kapital določa politiko, in ne obratno. Denar tudi v EU ni sredstvo, ampak je postal cilj.
Kaj so rezultati? Grčija, na primer, dobiva posojila, ki jih ne bo mogla odplačati, državo pa ohranjajo pri življenju. Znano je, da skoraj 80 odstotkov posojil Grčija porabi za poplačila v finančnem sektorju. To pomeni, da francoske pa tudi nemške in britanske banke, ki so svoja sredstva pred leti investirale v grške banke ali javni sektor, dobivajo poplačila svojih vložkov. Spomnimo se, da so ti lastniki bank na svoje zasebne račune pobrali vse profite, ki so jih z bančnimi transakcijami prejeli v preteklih letih. Profiti so ostali zasebni, izgube pa skupne. Ko banka ugotovi, da nima gotovine, ki so jo njeni varčevalci prinesli in jo zaupali banki, vemo, da je ta gotovina zdaj na drugih zasebnih računih. Gotovina vendar ne more izpuhteti. Pet tisoč milijard za napajanje finančnih lukenj je davkoplačevalski denar.
Ali EU vleče prave poteze?
Prevladujoča politika, ki jo občuti Evropejec v zadnjih nekaj letih, je zategovanje pasu. S svojimi prihodki vse težje izhaja do konca meseca. Njegova jeza je usmerjena na banke, ki naj bi bile krive za finančno krizo, in upa, da bodo pristojne institucije v EU to področje uredile.
Evropski parlament in države članice so sprejeli vrsto ukrepov v bančništvu, na primer omejitev maksimalnih prejemkov za vodilne v bančnem sektorju, stresne teste za pravočasno ugotavljanje šibkosti določene banke, solidarnostni bančni sklad itd. S tem naj bi bilo bankam onemogočeno neodgovorno zadolževanje in poraba denarja njenih varčevalcev. Banke naj bi postale bolj odgovorne za svoje odločitve, komu posodijo denar in pod kakšnimi pogoji. EU zagotavlja, da bo s tem prekinjena povezava med težavami bank in javnimi financami. Enotni mehanizem reševanja bank naj bi v EU zaživel do leta 2016.
Evropejec se sprašuje, ali je bančni sistem zdaj zares varen in se finančna kriza zaradi požrešnosti lastnikov bank in velikega kapitala ne more ponoviti. Ali niso morda vse spremembe v bančnem sektorju, ki jih je izvedla evropska birokracija, le kozmetične spremembe? Predvidoma bo od jeseni 2014 več kot sto največjih evropskih bank centralno nadzirala ECB. Ali ni logično, da bi moral tisti, ki nadzira banke in izvaja stresne teste, prevzeti odgovornost za morebitne težave? V tem primeru bi ECB morala neposredno pokriti kakršnokoli anomalijo v bankah, ki so pod njenim nadzorom. Evropejec bi hotel banko, v kateri bi bili njegovi prihranki popolnoma varni, čeprav bi se moral sprijazniti z nizkimi obrestmi. Za tak sistem bi morale banke v svojih trezorjih ohraniti velik delež gotovine, ki jim jo zaupajo varčevalci. To se z evropsko bančno zakonodajo ni zgodilo, saj banke še vedno večino prihrankov svojih varčevalcev lahko porabijo za svoje investicijske posle.
Po več letih upadanja gospodarstva in povečevanja brezposelnosti v državah, kjer so uvedeni varčevalni ukrepi, se mnogi sprašujejo, zakaj takšna politika. Zakaj pet tisoč milijard ni bilo porabljenih za zagon gospodarstva? Zakaj s tiskanjem evrov ECB ne nameni dodatna sredstva za javna dela in zaposlitev mladih? Zakaj z nekoliko višjo, a nadzorovano inflacijo EU ne poceni evropskih proizvodov in s tem spodbudi izvoz?
Volitve v evropski parlament bodo odgovor
Ali bo kazen za napake EU izrečena na volitvah v evropski parlament? Barroso bo verjetno prišel v zgodovino kot tisti predsednik evropske komisije, ki je leta 2004 prejel Evropsko unijo v dobri formi, kjer je večina prebivalcev v državah članicah odobravala združevanje v EU in jo po svojih dveh mandatih zapušča v največji krizi v zgodovini EU. Velik del prebivalstva je izgubil zaupanje v evropske ideje, popularnost ekstremnih desnih strank raste, prav tako tudi separatizem in sovraštvo do tujcev. Po podatkih Evrobarometra se je v desetih letih od leta 2004 zaupanje prebivalcev v EU zmanjšalo s 50 odstotkov na 31 odstotkov. Verjetno bodo volitve v evropski parlament maja 2014 pokazale, ali si ljudje še naprej želijo takšno EU ali pa bo v evropskem parlamentu vpliv evroskeptikov močnejši. Ali bodo volivci pripravljeni čakati, da pot do okrevanja, ki jo vidi Draghi, prinese opazne rezultate? Toda kakšna je sploh razlika med glavnima kandidatoma za predsednika evropske komisije Junckerjem, nekdanjim šefom Evroskupine, ki ima politični nadzor nad evrom, in Schulzem, predsednikom evropskega parlamenta. Oba sta pomagala graditi Evropo varčevanja. Ali lahko najvišji politični in administrativni vrh v EU le ugotovi, da je zavozil, in obljubi, da bo v prihodnje bolj pazil?
––––––
Dr. Saša Prešern, raziskovalec
