Tiskane izdaje
Ali smo res obsojeni na to, da se bodo družbeni problemi reševali na cesti? Ali nekateri ugledni ekonomski strokovnjaki še vedno ne razumejo razmer časa? In čigava je stroka, ki ponuja takšne rešitve?
Vsa ta vprašanja so se mi porajala med branjem več strokovnih člankov, ki prihajajo z ekonomske fakultete, objavljenih v Delu in drugod.
Po tem pisanju spada Slovenija na najnižjo stopnjo neenakosti, davčna obremenitev plač je nadpovprečna v OECD, poleg tega pa se v Sloveniji stopnja najvišje obdavčitve začne že pri 20.000 evrih. Iz tega sklepajo, da so ustreznejše (torej večje) razlike med dohodki odločilne za nov vzlet učinkovitosti v našem gospodarstvu.
Avtorji trdijo, da je v takšnih razmerah neokusno ukinjati tri zdravstvene zavarovalnice (Vzajemna, Adriatic, Triglav), ki se ukvarjajo z dopolnilnim zavarovanjem. Res pa je tudi, da navedene zavarovalnice obračajo več kot en odstotek BDP in zaposlujejo 400 ljudi, poleg tega pa predlagana participacija v nadgradnji zdravstvenega sistema onemogoča delovanje prostovoljnih zavarovanj.
Predlagajo odpravo tako imenovane univerzalne zdravstvene košarice; namesto nje bi formirali dve košarici: prvo za javna sredstva po principu več ali manj solidarnosti, drugo pa za prostovoljno zavarovanje. Prva bi bila financirana predvsem solidarno, druga pa zasebno. S tem »zaščitijo« državo in spet ustvarijo državne jasli za dopolnilne zavarovalnice. Razumejo, da sta solidarnost in vzajemnost ter ekonomika antipoda. To pa je seveda napačno izhodišče za nadgradnjo zdravstvenega sistema.
Trdno sem prepričan, da je treba pri reformi zdravstvenega sistema nujno upoštevati in razumeti splošne družbene razmere pri nas in po svetu, ker so izrazito kritične, zato se morajo - in se tudi bodo spremenile.
Ukradena država
Pa poglejmo nekatere ključne točke obstoječega okolja. Politika s preostalo formalno in neformalno »elito« skupaj z lobiji in kapitalom nam je preprosto ukradla državo. Osnovna metoda te kraje je bil by-pass za prisvojitev v stotih letih ustvarjanega slovenskega premoženja v zasebne žepe po raznih finančnih kolobocijah, kar je vsebinsko vse navaden kriminal. In takšno stanje se še kar nadaljuje.
S takšnim načinom se je pošteno delo popolnoma razvrednotilo. Osiromašil se ni samo spodnji razred, zelo intenzivno izginja tudi srednji. Bogastvo zgornjih petih odstotkov pa je nedvomno vsaj sumljivega izvora. (Seveda so tudi izjeme.)
Ker je celotna politika odpovedala, država ne more biti uspešna upravljavka javnega sektorja. Pri tem ne kaže pozabiti, da je tudi v tržnem delu gospodarstva uspešno upravljanje na dnu. Vključno z bankami.
A tudi v takšnih razmerah imamo preveliko državno upravo, ki je preplačana za svoje delo; dejansko je v privilegiranem, partnerskem položaju s politiko, namesto da bi bila strokovna in popolnoma samostojna.
Nadzorne institucije, razen zelo redkih izjem (na primer računsko sodišče), ne funkcionirajo. Zato ni čudno, da Slovenija zaostaja na vseh pomembnih dejavnikih razvoja.
Po merilih Avstrije živi v Sloveniji približno 75 odstotkov ljudi pod pragom revščine.
Delitev po delu
Morda kaže pri tem omeniti sistem delitve po delu, ki je bil v samoupravnem socializmu - in v pogojih družbene lastnine - edini legalni in legitimni kriterij za socialno razlikovanje. Delitev po delu se v kapitalističnem sistemu uresničuje s pravo demokracijo.
Na ravni podjetij pa je tipičen kompleksen organizacijski problem v zdravstvu, od zgradbe zdravstvenega sistema do vsake posamezne izvajalske organizacije. Gre za premik središčne točke od delitve k ustvarjanju dodane vrednosti. Pravičnosti tu ni. Če bi se v obstoječih sistemih ukradene države ukvarjali le s pravilno delitvijo po delovnih mestih, ločeno od celotne organizacijske zgradbe zdravstvenega sistema, bi to pomenilo neproduktivno angažiranje ljudi, brez kakršnihkoli koristi.
V tem smislu lahko razumemo tudi celotno problematiko plač v državni upravi, v celotnem javnem sektorju, nedvomno tudi v zdravstvu.
V Ustavi Republike Slovenije je v členih 50 in 51 jasno zapisano, da država zagotavlja obvezno zdravstveno zavarovanje in skrbi tudi za njegovo uresničevanje. Pa tudi, da ima vsakdo pravico do zdravstvenega varstva iz javnih sredstev, pod pogoji, ki jih določa zakon. Tudi tu imamo by-pass, ki se dogaja predvsem okrog Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS). Država lahko določi, da gredo vsi prispevki za obvezno zdravstveno zavarovanje neposredno v zdravstveno blagajno, ne more pa s tem prenesti upravljanja z obveznim zdravstvenim varstvom in javnimi sredstvi na ZZZS.
Reforma sistema in zdravstveno zavarovanje
Reforma zdravstvenega sistema se skoraj v celoti skrči na zdravstveno zavarovanje. Celo zgolj na dopolnilno zdravstveno zavarovanje, ki ga predlagatelji kar prekrstijo v dodatno. S takšno zamenjavo dopolnilnega z dodatnim zavarovanjem se poslužijo enake prevare, kakršne je bila deležna velika večina državljanov Slovenije ob uvedbi dopolnilnega zavarovanja. Razumeli so ga, kot da gre za dodatno zavarovanje, ne pa za osebno sofinanciranje že tako z zakonom zagotovljenega javnega zdravstva.
Takrat smo dobili zavarovalnice za dopolnilno zdravstveno zavarovanje, ki niso nič - ne zdravstvo ne zavarovalnice. S takšnim elementom zdravstvenega zavarovanja si ne moremo prav nič pomagati, ker so te zavarovalnice dejansko le sistemski parazitski tujek, pijavke zdravstva.
Strokovnjaki za zdravstvo z ekonomske fakultete pravijo, da gre za tri zavarovalnice, ki so resna podjetja. Če je to res, predlagam, da se poslovni model teh zavarovalnic upošteva pri sanaciji Adrie Airways. Država naj zagotavlja Adrii Airways delo z zakonom, podjetje samo pa naj določa cene voznih storitev. Fantastično!
Nesistemsko, navijaško, nepoznavalsko
Strokovnjaki z ekonomske fakultete obravnavajo tako kompleksen in družbeno občutljiv sistem, kot je zdravstvo, izrazito nesistemsko in - žal mi je trde besede - navijaško, tako da resno dvomim o njihovih dobrih namenih. Imam tudi občutek, da ti strokovnjaki premalo vedo o javnih službah in konceptih poslovne organiziranosti javnih služb.
Ti strokovnjaki hočejo uvesti več učinkovitosti v zdravstvenem sistemu predvsem na strani povpraševanja. Sedanje razmere pa naravnost zahtevajo več konkurence na strani ponudbe zdravstvenih storitev. Pri sklepanju letnih pogodb z izvajalci je treba uvesti brezkompromisni trg, tako za osebne kot za javne izvajalce. Seveda sta za to potrebni večji avtonomnost in odgovornost vseh proizvajalcev zdravstvenih storitev za uspešno poslovanje. Tu je treba odpreti tudi prostor za izvajalce iz tujine.
Ni res, da je cilj vseh reformatorjev zdravstva, kakor pravijo, zbrati več (predvsem zasebnih) sredstev za zdravstveno varstvo. Osnovni cilj mora biti učinkovitost zdravstvenega sistema v celoti.
Za več zdravja?
Strokovnjaki z ekonomske fakultete tudi opozarjajo na »pozabljeni cilj« - za en evro več zdravja. Toda tako definiran cilj ne zadošča niti polovici kriterijev, da bi ga smeli uporabiti pri zgradbi sistema - bolj je podoben principu. Števec tega kazalca »več zdravja« ni dovolj dobro definiran. Zdravstveno varstvo niso hruške, temveč je obseg in struktura zdravstvenih storitev za javna sredstva, ki so določena, vedno politično, v predstavniških organih. Tu ne gre za ekonomsko maksimalnost, ki je dosežena le v pogojih popolnega konkurenčnega trga, temveč za družbenopolitično sprejemljivost.
Pri tem naj samo opomnim, da je pripravljena nadgradnja zdravstvenega sistema v celoti nezadostna. Dejansko se začne z reformo - z ukinitvijo dopolnilnega sistema, ki je operativni problem vodenja sistema. Napaka je, da se ta problem sploh rine v reformo. Nedvomno zato, ker reformatorji želijo čim dlje ohraniti obstoječe stanje. Resen ukrep bi bil - takoj v posebnem zakonu, še ta mesec - prenesti zbiranje sredstev po obstoječem principu »vsi enako« na ZZZS. S tem bi prihranili vsaj 60 milijonov evrov na leto.
Participacija, kakršna je predlagana v nadgradnji zdravstvenega sistema, je dejansko davek, in tako bi se ta davek pobiral, kot drugi davki v okviru Dursa.
Namesto nadgradnje - nov zdravstveni sistem
Nadgradnja zdravstvenega sistema je omejena z letom 2020. Takšna časovna opredelitev je strokovni nesmisel, ko se razmere pri nas in v svetu hitro spreminjajo. Hkrati so usmeritve nadgradnje večinoma operativne narave. Z reformo zdravstvenega sistema pa je nujno transparentno urediti le javno zdravstvo, dosledno po določilih ustave, dodatno zavarovanje pa prepustiti le trgu; zato ne potrebujemo nobene druge košarice.
Zdravstvo je eden najpomembnejših strateških sistemov demokratične države. Ker je zelo kompleksen, ga je nujno treba reformirati sistemsko, s strateškim upravljanjem. Dosedanja praksa in »stroka« sta temu načelu ekstremno nasprotna; tudi družbenogospodarske razmere ocenjujejo popolnoma družbenopolitično neustrezno.
Po Žižku je treba začeti znova. Iz sedanjega zdravstvenega sistema ni nikakršnih elementov, ki bi bili primerni za gradnjo novega, učinkovitega in demokratičnega sistema. Prav tako so povezave med elementi v dosedanjem zdravstvenem sistemu popolnoma neprimerne. Torej ne nadgradnja, temveč gradnja novega zdravstvenega sistema.
Mag. Janez Tršan, svetovalec za javni sektor
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
