Tiskane izdaje
Četrtstoletnica Radia Ga-Ga – začetek njegovega oglašanje v slovenski zračni prostor je infrastrukturno primerljiv s skoraj hkratnim odprtjem karavanškega predora – je lepa priložnost za kratek razgled po domači politični satiri. Ali ta sploh obstaja? In če, v kakšnih oblikah? Kakšna je tovrstna tradicija? In kakšna je njena družbena moč?
Za začetek: kaj je poleg rednega petkovega radijskega »gaganja« še mogoče imeti za aktualno satiro. Ni je veliko. Nedvomno obstaja v določenih performativnih oblikah, na primer na vedno gostejših stand-up sceni ali kot segment znotraj televizijskih razvedrilnih programov (na nacionalki je bila takšna Hribar-Kranjčeva oddaja Hri-bar in še nekaj manj uspelih poskusov za njo, trenutno ni nič omembe vrednega). Satira obstaja tudi v bolj ali manj rednih rubrikah v papirnatih medijih, pri čemer je nekdanji žanr časopisne kozerije, zanjo je značilen daljši pikro-humorno naravnan tekst (recimo, da je njen današnji približek rubrika Kajzerce v Delovi ponedeljkovi prilogi Ozadja), zamenjal drobiž, sestavljen iz duhovitih domislic in zbadljivih poant (zastavo na tem področju še vedno nosi Mladinino Rolanje po sceni). Tudi redne karikature, ki se dobro držijo po vseh časopisih, so del satirične ponudbe, najbolj tradicionalistične pravzaprav.
Mojster šef Hribar
A vse to so drobnarije, dejstvo je, da ves slovenski medijski »entertainment« danes ne premore ene udarne satirične oddaje ali časopisa, ki bi resno zaposlovala tolažbe in smeha željne odjemalce. Tako je še zmeraj najbolj odmevno Hribarjevo radijsko dopoldansko gaganje, čeprav je (z enim ušesom sem jih v zadnjem času nekaj ujel) glede na imitacijsko in zlasti vsebinsko briljanco izpred let, nekoliko ofucano in ogoljeno. Nekdanje resnično globokoumno norčevanje iz javnih oseb, ki jih je iniciral mojster šef Sašo Hribar, je postalo gostobesedno in bizarno, s poudarkom na obojem.
Še slabše gre klasičnim, trdim satiričnim žanrom: kabaretu, skeču ter kralju in kraljici med njimi – satiričnemu romanu in dramski satiri. Tudi satirična poezija ali vsaj songi kot njen podžanr (pri nas ga je obvladal Ježek, za njim Ervin Fritz in Janez Menart) danes ne bi smeli biti previsoko pričakovanje, a se nanje nihče ne spomni. Z nekoliko lažjim srcem lahko obupamo nad satiričnim filmom (Slovenci imamo samo enega, Butnskalo, kar je posebno poglavje), ker se zdi takšen izdelek glede na proizvodne in druge okoliščine pač nedosežen.
Veliki Cankar
Kratek pogled v zgodovino slovenske politične satire, kajti predvsem to imamo pred očmi, pove, da bilanca ni tako porazna, kakor bi bilo mogoče sklepati iz aktualne slike. Če upoštevamo tudi že omenjeno politično karikaturo, in zakaj je ne bi, se je težko načuditi tovrstnemu bogastvu, ki ga je prinašal slovenski tisk že ob zori svojega nastanka, se pravi v zadnjih treh desetletjih 19. stoletja (Fran Levstik je Pavliho, »satirični list«, ustanovil na Dunaju že leta 1870). Še bolj pa v prvem desetletju naslednjega. Danes si je težko predstavljati, s kakšnim sladostrastjem so tedanji karikaturisti (zlasti najboljši med njimi, Hinko Smrekar) pretiravali s telesnimi posebnostmi narodnih in kulturnih velmož (Bleiweisa, Dežmana, Šušteršiča, Aškerca, Tavčarja, škofa Jegliča ...) in kako radi so stregli veselju tedanje sicer redke, a gladiatorsko razpoložene publike (s tem segmentom narodovega veselja se danes ukvarja umetnostni zgodovinar Damir Globočnik, splača se pogledati v katero od njegovih knjig)! Brez velikega tveganja je mogoče reči, da so se Slovenci strankarsko abecedo in politično zmerjanje učili iz karikatur, to je znanje, ki traja do danes. Ali ima kakšno zvezo s sedanjim drsenjem politike v karikaturo, je vprašanje, ki bi ga politični komentatorji z veseljem popadli, če bi jim ga kdo zastavil.
A če pustimo ob strani risano satiro in se posvetimo pisani, je na začetku seveda veliki in nedosežni Cankar. Ne gre za malikovanje, ampak za skoraj merljivo dejstvo, da ni nihče drug segel z enako parajočo roko tako globoko v konkretno politično situacijo svojega časa in v slovenski narodni značaj. V marsičem – no, skoraj v vsem – so njegove igre Za narodov blagor, Pohujšanje v Dolini šentflorjanski in Hlapci, pa tudi nekateri prozni teksti, še danes, natanko sto let kasneje, enako prepoznavni in enako škandalozni senzorji našega političnega obnašanja. Njihova nepresežena pomembnost je v tem, da vsebujejo totalno skušnjo politično mladega in vendar že presenetljivo obscenega naroda.
Neugnani Mariborčan
Po Cankarju je med pisatelji največ smisla za satiro razvil pesnik in prevajalec Ivan Rob, a to ni bila politična satira, ampak literarna parodija (najimenitnejši je »prepis« Jurčičevega Desetega brata). Izrazite politične satire med obema vojnama pravzaprav nimamo, po čemer je mogoče sklepati, da je okvir nekdanje Avstro-Ogrske omogočal več politične zabave kot kraljevina Karađorđevićev. Prvi povojni desetletji je politična satira seveda obstajala samo na ravni nezapisanih, le ustno širjenih protirežimskih šal, konec 60. let pa je celo »socialistični« Pavliha, ki je obstajal od leta 1944, počasi začel lansirati blage šale na račun svojega izdajatelja, toliko raje potem, ko je socializem postal »samoupravni«. Hkrati so začele nastajati satirične gledališke igre, ki so nežno bičale odklone na poti v socializem; med drugimi so jih pisali Miloš Mikeln, Igor Torkar, Žarko Petan, Ervin Fritz ... Edina, oblasti vsaj malo nevšečna, ne pa tudi nevarna satirična formacija se je konec 70. let izoblikovala okrog Toneta Fornezzija Tofa in njegovega Moped šova – torej spet oddaja na nacionalnem radiu, ki je bila v marsičem, a še zdaleč ne v celoti v sorodu s Hribarjevo, ki jo je nadomestila.
Najdlje, tudi najgloblje med vsemi satiričnimi frontami, je segel Tone Partljič, predvsem z igrama O ne, ščuke pa ne in Moj ata, socialistični kulak (kasneje priredbi za TV in film), ampak to je bilo že na začetku 80. let. Partljič je z nespoštljivo prakso do oblasti nadaljeval tudi v naslednjem, že »osamosvojenem« desetletju, pravzaprav vse do danes, in samo ljubi bog ve, kdaj in če sploh se bo to končalo. A že zdaj lahko rečemo, z vso politično odgovornostjo, da je ta neugnani Mariborčan, ki je bil tudi poslanec v parlamentu, najresnejši satirik po Cankarju.
Cvetoča oaza
Če se je Cankarjeva satirična ost zabadala v politično hinavščino, se pravi v narodno dvoličnost, je naša povojna satira skušala ujeti praznino ideološkega govora. Danes so, kot rečeno, satirične moči precej oslabljene in zlasti razpršene. Paradigmatski tekst ali dogodek s satiričnim nabojem, ki bi na zabavno kritičen način zadel bistvo političnega dogajanja in pri tem dosegel širšo identifikacijo, ne obstaja. To ne pomeni, da – poleg že omenjenih scenskih praks – v novonastalih dramskih besedilih ni poant, ki jih smemo imeti za satirične (avtorji so Vinko Möderndorfer, njegova Limonada slovenica je še najbliže klasični satiri, Matjaž Zupančič, Evald Flisar, Rokgre, Simona Semenič), pomeni pa, da ne gledališče in ne (nacionalna) televizija, od katere kaj takega upravičeno pričakujemo, politiki ne ponujata resnega satiričnega ogledala. Kakorkoli se oziramo naokrog in stegujemo vrat, dejstvo je, da se vedno znova znajdemo zgolj pred živahnim kurnikom Radia Ga-Ga.
Seveda je tako, da potrebuje dobra politična satira hvaležno politično sceno; okolje, v katerem politika deluje zgledno, je za satiro puščava. V tem smislu je domač politični ambient rodovitna oaza, daleč naokoli najbolje vzdrževana in zalita, o tem se najbrž strinjamo vsi. Ali je torej problem pri satirikih? Ali pa je odgovor v difuzni naravi modernih medijev, ki na svojih digitalnih platformah omogočajo sproščanje sarkastičnega nezadovoljstva, s tem pa tudi dekoncentracijo nakopičene satirične energije?
S čim se bomo torej obvarovali političnih poškodb, če ne s pomočjo satire? Cankarjevi Šentflorjanci so iz strahu pred grehom ustanovili Društvo lepih čednosti, nam ostane morda to, da se, čeprav s kislim nasmehom, povežemo v društvo prijateljev Radia Ga-Ga.
Peter Kolšek
