Daljnogled za pogled v prihodnost

Že sam začetek je bil zelo nenavaden, za regijo pa skoraj izjemen. Novi predsednik vlade Republike Srbije, Aleksandar Vučić, je predstavil svojo vlado na zelo nenavaden dan. V nedeljo. Ne brez razloga. Podobno kot je sprejel odločitev o predčasnih parlamentarnih volitvah in zelo skrajšanih rokih za izvedbo, jih je tudi zaključil. Spet s povsem netipičnim sporočilom o tem, da se z vsemi odločitvami v državi mudi.

Aleksandra Vučića sem vsaj zadnjih deset ali več let poznal. Ne osebno; spremljal sem ga kot opozicijskega politika, najprej Srbske radikalne stranke in pozneje enega izmed voditeljev, skupaj s sedanjim srbskim državnim predsednikom, Tomom Nikolićem, nove politične grupacije, SNS, Srbske napredne stranke.

Seznanila sva se pred dobrim letom. Bila sva gosta nemške vlade, pravzaprav enega izmed pogovorov o stanju na Balkanu. Sporočilo njegovega nastopa, ki je presenetilo, je bilo eno samo in je nekako napovedovalo to nedeljo, 27. aprila. Povzamem ga lahko v treh tezah. Prvič: vrata zgodovine se ne odpirajo večkrat, toda Srbija ima, po vladi pokojnega Đinđića, spet možnost, ki je ne nameravamo zamuditi. Drugič: naša odločitev je Evropska unija. Tretjič: naša edina možnost so demokratične reforme ter dosledna modernizacija in prilagoditev ekonomije in družbe.

Montgomerijev svetovalni podpis

Skoraj leto pred tem, čakajoč na izide, takratnih parlamentarnih volitev, Boris Tadić je bil predsednik države, njegovi demokrati pa vladajoča stranka, sva se v Bratislavi na eni izmed prelepih teras glavnega mestnega trga pogovarjala s sedanjim podpredsednikom in zunanjim ministrom slovaške vlade, Miroslavom Lajčakom. Moje vprašanje je bilo povsem določno: Kako si pojasniti vest, da je nekdanji ameriški ambasador, najprej na Hrvaškem in nato v Srbiji, nedvomno vsaj takrat eden najbolj obveščenih o razmerah v regiji, Bill Montgomery, podpisal svetovalno pogodbo z opozicijsko stranko Tomislava Nikolića in Vučića? To je bilo res presenečenje. Takratne napovedi in javnomnenske meritve o ponovni zmagi Borisa Tadića in demokratov, torej predsedniški in parlamentarni zmagi, so bile večinoma prepričljive. Z redkimi izjemami. Ena izmed njih je bil, na primer, bilten, ki ga je v angleškem jeziku izdajal in posredoval predvsem tujim analitikom razmer v Srbiji Bratislav Grubačić ter napovedoval zmago napredne stranke in poraz demokratov. Vendar bi bilo to skoraj zanemarljivo in opravičljivo z vedenjem, da je Grubačić tudi član vodstva takratne opozicijske stranke. Montgomerijev svetovalni podpis je bil zato toliko bolj napovedujoč. Nekdanji ameriški ambasador se je takrat že preselil iz Beograda v Cavtat, kjer je kupil eno lepših hiš ob mestni luki, in potem v Konavlje, tik ob hrvaški meji s Črno goro. Nekako v tistem času sem o tem govoril tudi z njim. V širokem pogovoru, kot bi bila oba še vedno aktivna diplomata, je bilo očitno le, da imajo izzivalci realne možnosti za volilno zmago. In zato sem spraševal Lajčaka, saj sem vedel, da ima slovaška diplomacija dobre stike tudi z obema voditeljema takratne srbske opozicije. Njegov odgovor je bil veliko bolj enopomenski. Zmagali bodo. Vučić je sposoben hitro rešiti tudi ključna vprašanja z Evropsko unijo, predvsem vprašanje Kosova.

Strategija za Kosovo in Metohijo

Prav ta ocena je bila takrat, ob morebitni zmagi opozicijske stranke, skoraj heretična. Bratislavskega gostitelja sem spomnil na pismo, ki ga je ubiti predsednik vlade dr. Zoran Đinđić, sredi januarja leta 2003, pisal Dobrici Čosiću. Takrat sta se pogovarjala in si dopisovala o možnih kosovskih rešitvah. Đinđić mu tistega dne, 19. januarja, samo dva meseca pred atentatom, napiše: »Hvala za tvojo podporo.« Razmišljava podobno: »Na žalost, kot je tako pogosto v naši zgodovini, ni prav veliko bistrih glav, ko je treba rešiti neprijetne probleme. Strinjava se, da mora naša generacija definitivno določiti značaj naše države.« Pismu je bil priložen tudi dodaten tekst z naslovom Strategija za Kosovo in Metohijo. Prav tu je takratni predsednik vlade določil nekakšen nov ustavni okvir. Navajam po dokumentu: Đinđić govori o zahtevah po konstitutivnosti srbske skupnosti na Kosovu. Razumel jo je kot nekakšno federalizacijo s priznanjem srbske entitete kot političnega dejavnika, ki ima svoje institucije prek katerih definira in uresničuje svoje interese. Znotraj tega bi morali, nadaljuje pokojni premier, določiti tudi mesto skupnih organov, ki bi usklajevali interese albanske in srbske entitete, »podobno kot v federaciji BiH«, ter pravico Srbije do učinkovite zaščite kulturnih in verskih spomenikov.

Nato sledi obrat v toku omenjenega dokumenta. Predvidevam, da »bodo tako Albanci kot večji del mednarodne skupnosti proti takšnemu konceptu. Takrat bomo zahtevali internacionalizacijo problema in zahtevali teritorialno razdelitev Kosova, uporabna in delotvorna mednarodna jamstva za srbske državljane, ki bodo ostali v albanskem delu pokrajine, ter poseben status verskih objektov.« Pozneje je podobno tezo predstavil takratni predsednik Boris Tadić: Srbija ne bo priznala neodvisnosti Kosova in sprejela dejstva, da varnostni svet OZN ne bo sprejel ideje delitve Kosova.

Oba predloga, obeh vodij srbskih demokratov, nista imela možnosti za zadostno podporo v parlamentu. Zdelo se je, da bo vsakršen prestop kosovskega vprašanja, povzročil takojšnji padec katerekoli vlade.

In predvsem je kazalo, da bo morebitna parlamentarna zmaga opozicije samo spet radikalizirala težave.

Hkrati je bilo popolnoma očitno, da ni mogoče pričakovati nadaljevanja evropskih pogajanj s Srbijo, brez začetka pogovora o Kosovu.

Lajčaka sem vprašal, kako si predstavlja, da bo opozicijska stranka, ki se nikoli ni strinjala z nikakršno mogočo vmesno rešitvijo, zdaj po morebitni volilni zmagi, zmogla sprejeti težke kompromisne odločitve, ki naj bi jih sprejemali v trikotniku Bruselj–Beograd–Priština.

Iskanje poti do kompromisa

Pa ga seveda nisem spraševal samo kot aktualnega slovaškega zunanjega ministra, ampak predvsem kot do takratnega najtesnejšega sodelavca evropske ministrice za zunanje zadeve Catharin Ashton.

Pred dvema letoma je na parlamentarnih volitvah zmagala stranka, ki sta jo ustanovila in vodila Nikolić in Vučić. S socialisti Ivice Daćiča so sklenili vladajočo koalicijo. Povsem presenetljivo so začeli govoriti o iskanju poti do kompromisa. Začela so se pogajanja pri Ashtonovi, največkrat z Dačićem in Hashimom Thaçijem. Ko se je zaostrovalo, so poklicali tudi Vučića. Do takrat skoraj nemogoče rešitve med Beogradom in Prištino so bile sprejete.

V nasprotju z vsemi analizami in ocenami to ni zmanjševalo notranjepolitičnih ratingov srbske vlade. Nasprotno, Vučić je izrazito krepil svojo politično moč. Tudi zaradi napovedi vojne proti nezakonitemu grabežu državnega premoženja in odločnosti pri sprejemanju odločitev. Tako kot je pred meseci odločil, da so nujne predčasne parlamentarne volitve z zelo sporočilnim pojasnilom volivcem, da je država na točki, ko potrebuje stabilno vladno večino, ki bo sposobna sprejeti tudi najtežje odločitve.

Vučić je volitve zmagal s skoraj plebiscitarno večino. Skoraj tako, kot je dejal tistega zimskega dne v Berlinu, ko je napovedal veliko zmago svoje stranke in parlamentarno večino.

V nedeljo, 27. aprila, je bila izvoljena nova vlada. Aleksandar Vučić je njen predsednik z močjo, ki je neprimerljiva s predsedniškimi pooblastili vladnih šefov v regiji. Vučić je tisti, ki je sprejel skoraj popolno odgovornost odločanja. Morda je prav zato na nedeljski predstavitvi nove vlade govoril, ne le da se trese, ker se zaveda odgovornosti, ki je ne more primerjati z ničimer, ampak tudi da je namesto oziranja nazaj treba uporabiti daljnogled za pogled vnaprej, da so spremembe in modernizacija ključne spremembe vladnega programa in tudi da Evropska unija ni idealna skupnost, vendar kljub temu najboljše mesto, kjer je lahko Srbija danes in da bodo prav zato pogajanja o evropskem članstvu končana do konca mandata te vlade.



–––––– Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

 Borut Šuklje, mednarodni svetovalec, Agencija za strateške študije