Tiskane izdaje
Ljudje pač radi tekmujemo in se primerjamo z drugimi. Navadno s sosedi oziroma z bolj ali manj sebi enakimi. Zavidanje Donaldu Trumpu pač nima smisla, saj njegovega bogastva in statusa navadni smrtniki pač ne bomo nikdar dosegli. In tega se zavedamo, zato raje zavidamo sosedu.
Škotski filozof David Hume je že leta 1739 zapisal: »Niso velike razlike med nami tiste, ki vzpodbujajo nevoščljivost, temveč prav nasprotno - prevelika podobnost.«
Chris Boyce, psiholog z britanske univerze Warwick, ki je raziskoval, ali so tisti, ki imajo več denarja, res bolj srečni, je ugotovil celo, da denar in posameznikova sreča nista nujno povezani. Srečnejši so zgolj tisti, ki jim denar omogoča lagodnejše življenje od ljudi v njegovi neposredni bližini.
Nevoščljivost pa ni lastnost, ki jo pregovorno pripisujemo le Slovencem, prav povsod po svetu se najdejo takšni, ki bi svojo plačo/otroke/hišo/avto raje menjail s sosedovimi.
S tem, menijo psihologi, ni prav nič narobe, dokler nas tovrstno »tekmovanje« spodbuja, da se bolj potrudimo.
Je sosed dobil povišico? Končno bom zbral pogum in jo zahteval še sam. Je soseda shujšala? Pa bom še jaz. Nova fasada? Tudi mi že dolgo razmišljamo o njej.
Ob tem pa ne smemo pozabiti, da imamo zagotovo tudi sami kaj, kar drugi zavidajo nam. Le priznali tega nikoli ne bodo.
