Tiskane izdaje
Natančneje zaradi predloga direktive o koncesijah, ki vključuje tudi podaljevanje koncesij za pitno vodo. Vesela sem priložnosti, da ljudem dokažemo, kako pomembno zakonodajo sprejemamo na evropskem nivoju. Žalosti pa me, da so pozornost pritegnili očitki, ki temeljijo na napačnih informacijah. Občutek imam, da so ljudje, ki vodijo kampanjo proti direktivi, brali nek popolnoma drug dokument in ne tistega, ki ga obravnavamo v Evropskem parlamentu in Svetu EU. Ni prav, da ljudje o politiki in politikih govorijo in mislijo le slabo, saj vendar naredimo veliko dobrega. Izpostavljanje zgolj slabih novic je za razvoj demokracije slabo. Še slabše pa je, da so dobri predlogi obrnjeni na glavo in predstavljeni ljudem kot njim škodljivi. Prav to se dogaja s predlogom direktive o koncesijah.
Po predlogu direktive o koncesijah voda še vedno ostaja javno dobro, standardi kakovosti pitne vode ostajajo visoki, saj so določeni v popolnoma drugi, že sprejeti direktivi. Mimogrede, prav zato mora v celotni Uniji iz pip teči pitna voda in vam ni treba trošiti denarja za nakup ustekleničene vode - osebno preizkušeno, brez kakršnih koli zdravstvenih težav doslej. Predlog direktive o koncesijah nikogar ne sili v privatizacijo upravljanja z vodo. Le-to še naprej ostaja v pristojnosti držav članic, v Sloveniji v pristojnosti občin. Lastninsko-pravna zakonodaja je namreč v izključni pristojnosti držav članic, kar je povsem jasno in nedvoumno zapisano v Lizbonski pogodbi. Ta pa je za EU pomembna kot za Slovenijo ustava!
Občine bodo še naprej lahko neposredno upravljale z vodami, ali naložile nalogo upravljanja z vodami javnemu podjetju. V tem primeru se tudi po sprejemu direktive o koncesijah ne bo spremenilo nič. Lahko pa se bodo odločile in koncesijo podelile zasebnemu podjetju. Če bo vrednost koncesije pod 5 milijoni evov, ne bo nobene spremembe. Če pa bo vrednost koncesije, podeljene zasebnemu podjetju, presegla 5 milijonov, bodo morale občine v skladu z novo direktivo poskrbeti za transparenten in pošten postopek pridobitve koncesionarja. Razpis bodo morale objaviti v Uradnem listu EU, direktiva pa določa tudi pogoje za posamezne korake izvedbe razpisa. A se nikakor ne vtika v pristojnosti občin, določa le zahteve za poštenost postopka, kot na primer: dostopnost do dokumentacije, najmanjši obseg informacij ponudnikom, časovni roki, merila za podelitev morajo biti objektivna in predhodno objavljena, odražati pa morajo ekonomsko, finančno in tehnično sposobnost ponudnika. Vse to bo veljalo za podeljevanje kakršnih koli koncesij, ne le za gospodarjenje z vodami.
V EU smo sprejeli razvojne politike, ki bodo zahtevale ogromna vlaganja. Da bomo spodbudili odločitve zasebnih investitorjev za vlaganja, moramo oblikovati ustrezno investicijsko okolje. A določenih projektov ne bo mogoče izpeljati samo z zasebnim kapitalom, potrebna bodo javno-zasebna partnerstva, zanje pa bodo podeljene tudi koncesije. In tu smo pri šibki točki. Evropska komisija in Računsko sodišče EU sta pri pregledu kohezijskih projektov ugotovila, da se koncesije delijo nepregledno, da prihaja do nepravilnosti, ki »povečujejo tveganja za favoriziranje, goljufije in celo korupcijo«. Podatke o postopku podeljevanja koncesij je težko najti, kar zmanjšuje poslovne priložnosti predvsem manjšim podjetjem, ki nimajo zmogljivosti, da bi del zaposlenih ves čas le iskal potencialne razpise po regijah in se poskušal dokopati do ustrezne dokumentacije. Zaradi vseh teh problemov je bila pripravljena direktiva o koncesijah. Na področju voda torej to pomeni, da bodo dobra podjetja imela priložnost izvajati storitev upravljanja z vodami v evropskem prostoru, da bomo še naprej pili dobro vodo in da bo davkoplačevalski denar uporabljen učinkovito. Nihče me ne bo prepričal, da bo zasebno podjetje, ki je dobilo koncesijo »dogovorno«, ob enakih standardih storitve le-to zaračunalo manj od podjetja, ki mu je bila koncesija dodeljena preko preglednega javnega razpisa. Davkoplačevalci, za vaš denar gre!
Primeri dobrih in slabih praks kažejo, da je osnovni pogoj, da imajo prebivalci zagotovljeno zadostno količino kakovostne vode po sprejemljivih cenah, odgovorno lokalno vodstvo. Le-to se odloči, kakšne pogoje bo moral izpolnjevati koncesionar, pa naj bo to javno ali zasebno podjetje. Če si želimo zadostno oskrbo z zdravo in kakovostno vodo, moramo od občinskih oblasti zahtevati, da nam jo zagotovijo. Če se odločijo, da bodo koncesijo podelile zasebnemu podjetju, moramo kot davkoplačevalci zahtevati, da je izbran najboljši ponudnik. Zato, da bo naš denar porabljen optimalno, in da bodo dobila posel dobra podjetja. Sama sem prepričana, da direktiva o koncesijah pomaga doseči te cilje. Izvajali pa jo bodo seveda občinski organi in od njihove zavzetosti bo odvisna kakovost storitve.
Zaradi vsega naštetega se strinjam z večino zahtev državljanske pobude »Voda in komunalna ureditev sta človekova pravica! Voda je javna dobrina in ne blago!« Dostop do vode mora biti temeljna pravica vseh prebivalcev sveta, voda je javno dobro in ključna javna storitev. Ne strinjam pa se z zahtevo, da naj bo upravljanje z vodo izvzeto iz pravil za dodeljevanje koncesij. Nesprejemljivo je, da bi javni organi lahko podelili koncesijo za tako pomembno storitev zasebnim podjetjem na nepregleden način.
Dr. Romana Jordan, slovenska poslanka v Evropskem parlamentu
