Dodatno zavarovana preskrba z energijo

Projekt Južni tok je priložnost, da Rusija ostane zanesljiva partnerica Evrope tudi v prihodnjih desetletjih – in se ne usmeri proti Aziji.

Objavljeno
21. oktober 2014 01.41
Rainer Seele
Rainer Seele

Zemeljski plin, do okolja najprijaznejše fosilno gorivo, bo dolgoročno ostal pomemben energetski vir v Evropi. Po podatkih Mednarodne agencije za energijo se bo v nasprotju s premogom in nafto delež porabe zemeljskega plina v skupni porabi vseh energetskih virov srednjeročno še povečeval. To je prva ugotovitev. Druga je ta, da Evropska unija dobiva vse manj plina in ga bo morala čedalje več uvažati, do leta 2035 že približno 190 milijard kubičnih metrov plina. V prihodnjih dveh desetletjih zato Evropo čaka izjemno pomembna naloga, ker bo morala zagotoviti varno preskrbo s plinom. Če je le mogoče, moramo nujno poskrbeti za to, da bodo najpomembnejše zaloge zemeljskega plina neposredno povezane s trgi Evropske unije, poleg tega moramo vzpostaviti infrastrukturo, s katero bomo med seboj povezali vse regije Evropske unije in jim zagotovili zanesljivo oskrbo s plinom. Zavedati se moramo nečesa: vsak dodaten vir in vsak dodaten plinovod bo izboljšal varno preskrbo.

Toda kako lahko zagotovimo takšno preskrbo? Norveška kot drugi največji dobavitelj za Evropsko unijo lahko še naprej zagotavlja dosedanje količine plina, vendar bi v obdobjih, ko so potrebe po plinu največje, v prihodnje lahko uporabljali tudi utekočinjen zemeljski plin iz ZDA, čeprav bi morali pri tem tekmovati z azijskimi trgi, kjer so stroški precej višji. Ostane torej še Rusija, država z največjimi zalogami zemeljskega plina na svetu. Trenutno smo se znašli sredi ene največjih političnih kriz v zadnjih nekaj desetletjih. Politični spor med Rusijo in Evropsko unijo je res velik, toda zavedati se moramo, da obe strani že desetletja povezuje uspešno in pomembno gospodarsko sodelovanje, predvsem na področju energije. Vedeti moramo tudi to, da sta obe strani odvisni od tega partnerstva. To velja za trenutne razmere in tako bo ostalo tudi v prihodnje.

Nujna diverzifikacija transportnih poti

Projekt Južni tok je priložnost, s katero Evropa lahko zagotovi, da bo Rusija ostala njena zanesljiva partnerica tudi v prihodnjih desetletjih – in da ji Rusija ne bo obrnila hrbta in se usmerila proti Aziji. Južni tok bo potekal čez Črno morje od Rusije do Evrope ter tako prvič povezal države Jugovzhodne Evrope z obsežnimi ruskimi zalogami zemeljskega plina. Ne gre za to, da bi pridobivali več plina iz Rusije, ampak za diverzifikacijo transportnih poti in za to, da Jugovzhodna Evropa pridobi svojo lastno neposredno povezavo s temi zalogami. Severni Evropejci že imajo zanesljivo in neposredno povezavo: Severni tok, ki dostavlja plin iz Rusije čez baltske države do Nemčije.

Plinovod Južni tok poteka čez Črno morje, se nadaljuje po kopnem čez Bolgarijo, Srbijo, Madžarsko in Slovenijo do Avstrije in Italije, dva odcepa pa segata na Hrvaško in v Bosno. Šest članic Evropske unije bo imelo neposredne koristi zaradi te hitre povezave – skupaj več kakor sto milijonov ljudi v regiji. Udeležene države podpirajo projekt. Toda tudi mnoga uvozna podjetja na severu in zahodu celine računajo na Južni tok, saj se zavedajo, da potrebujemo čim več zelo zmogljivih povezovalnih poti, če bi radi poskrbeli za varno oskrbo.

Južni tok bo v prihodnje predvidoma zagotavljal do 63 milijard kubičnih metrov zemeljskega plina na leto. To je dovolj za energijsko porabo 30 milijonov evropskih gospodinjstev. Z drugimi besedami, to je deset odstotkov skupne porabe zemeljskega plina v Evropski uniji! EU potrebuje ta plin. In Bolgarija je pomemben dejavnik, ki lahko pomaga zagotoviti takšno varno preskrbo, saj prvo kopno točko Južnega toka zunaj Rusije načrtujejo v Bolgariji. Plin bodo po plinovodu na kopnem dostavljali od bolgarske obale Črnega morja čez Jugovzhodno in Južno Evropo do Avstrije.

Upoštevanje okoljskih in varnostnih standardov

Plinovode na kopnem gradijo državna podjetja, plinovod čez Črno morje pa financirajo vodilna ruska energetska podjetja (Gazprom 50 odstotkov) in EU (prav tako 50 odstotkov). Med podjetji iz Evropske unije so italijanski Eni, francoski EDF in Wintershall, največji nemški mednarodno dejavni proizvajalec zemeljskega plina in surove nafte.

Plinovod Južni tok čez Črno morje bo usklajen z vsemi zakoni Evropske unije. Kot udeleženci v projektu smo dolžni poskrbeti za to. Poleg tega zagotavljamo, da bo plinovod zgrajen tako, da bo ustrezal najvišjim okoljskim in varnostnim standardom. Plinovod Severni tok v Baltskem morju, pri katerem je sodeloval tudi Wintershall, dokazuje, da je to res mogoče storiti.

Bolgarija in njene sosede bodo z Južnim tokom pomembno diverzificirale dobavne poti za zemeljski plin. Bolgarija se je doslej skoraj izključno zanašala na eno samo pot: plinovod, ki poteka čez Ukrajino na Zahodni Balkan. Južni tok bo kot dodatna pot pomagal zmanjšati to odvisnost. Navsezadnje tako za južno kot severno Evropo velja enako načelo: varno oskrbo dosežemo z diverzifikacijo dobavnih poti in neposrednimi povezavami do večjih zalog zemeljskega plina. In natanko to bi dosegli z Južnim tokom, ki bi dodatno pomembno zavaroval oskrbo Evrope z energijo.

–––––– Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

 

 Rainer Seele, predsednik upravnega odbora družbe Wintershall