Domače politično-gospodarske zablode

Zadnje čase pogosto slišimo, da porabimo dve milijardi več, kot zaslužimo, zato moramo nujno odločno zategniti pas. Evropa od Slovenije zahteva milijardo prihranka letos in prihodnje leto še eno milijardo. Ko pa pogledamo na ceste, vidimo toliko luksuznih avtomobilov in toliko prometa kot še nikoli. Vendar lastniki luksuznih avtomobilov niso policisti in učitelji, ki bodo nosili največje breme krize.

Vrsta vodilnih svetovnih ekonomistov na čelu z Josephom Stiglitzem pa, predvsem v zadnjih letih, meni, da bo Evropa s pretiranim zategovanjem pasu škodila lastnemu razvoju, povečala brezposelnost in padla v negativno spiralo. Ta zgodba je znana iz Grčije: ko država s prevelikim dolgom začne zategovati pas, ji pade BDP, zato se njen dolg relativno poveča. Ko v naslednjem koraku še bolj zategne pas, to počne že z manjšim BDP in so rezi zato toliko bolj boleči. Sledi še večja brezposelnost, depresivnost v poslovanju in med ljudmi, neredi. Ko upniki nazadnje odpišejo nekaj dolga, so razmere že tako slabe, da ne govorimo več samo o degradaciji gospodarstva, ampak tudi o degradaciji družbe.

Bruto domači proizvod se bo v državah z evrom letos zmanjšal za okoli 0,4 odstotka, v Sloveniji za več kot odstotek, medtem ko se bo v državah BRICS povečal za pet do šest odstotkov, po svetu pa za 2,5 odstotka. Kitajsko gospodarstvo je zadnjih 30 let raslo po deset odstotkov na leto, kar je prineslo nominalno povečanje za 1700 odstotkov.

V treh desetletjih sta znanost in tehnologija zelo napredovali: kapaciteta diskov, gostota elementov na čipih, hitrost procesiranja – vse to se je povečalo od 50.000-krat do 100.000-krat. Ta znanstveno-tehnološki napredek bi moral prinesti najrazvitejšim državam pravo blaginjo. Te in podobne številke ter mnenja vodilnih svetovnih ekonomistov kažejo, da je z evropskim in slovenskim vodenjem države in gospodarstva nekaj hudo narobe.

En vir problemov je naivna uvedba globalizma. Preprost primer dveh vasi, ko v eni izdelujejo lesne, v drugi pa kovinske izdelke, pokaže prednosti globalizma: ko odpravimo carinske omejitve in uvedemo prosti trg, vaščani v obeh vaseh živijo bolje.

Toda relacija med Slovenijo in Evropo ali Evropo in Kitajsko ni tega tipa. Če v Sloveniji prodamo bencinske črpalke evropski državi, ta pri vsakem polnjenju avtomobilskega tanka prenese kar nekaj evrov sebi. Podobno je pri trgovcih – ko kupujemo pri tujem trgovcu, znova potujejo evri iz Slovenije. Če bi Sloveniji uspelo po Evropi enakovredno prodajati svoje produkte, kot jih nekaj preko Gorenja ali Krke, bi imeli opraviti z obojestransko pozitivnimi učinki. Žal Slovenija povsem brez potrebe izgublja malo pri črpalkah, malo pri tujih trgovcih itd. – in po znanem pregovoru Kamen na kamen – palača nam tako v Sloveniji že primanjkuje denarja za nove investicije, za gospodarsko rast, za odplačevanje kreditov. Kitajska tega problema nima, saj ni niti prodala svojih črpalk niti ni dopustila prodora tujih trgovcev, preproste in tudi že zahtevne izdelke pa proizvaja s precej cenejšo delovno silo.

Podrejenost slovenskega poslovanja se lepo pokaže v avtomobilski industriji, ko sestavljamo vozila za minimalno dodano vrednost, kupujemo pa avtomobile z veliko dodano vrednostjo. Podobno je v lesni industriji, kjer izvažamo les in kupujemo pohištvo.

Za dobro države

In zakaj lahko Kitajska uspešno izvaja globalizacijsko politiko, slovenska in evropska pa ne? Argumenti, da so razvite države dosegle neki plato, da se manj razvite lahko hitreje razvijajo, da se gospodarsko težišče zgodovinsko seli itd., zvenijo kakor izgovarjanje direktorja, ki je zavozil podjetje in za to krivi vse druge.

Verjetneje je, da Kitajski komunistični voditelji vodijo politiko v dobro svoje države, evropske in slovenske elite pa niti ne, saj skrbijo predvsem za lastni žep. Ni verjetno, da se ne bi zavedali problemov. Poglejmo samo evropsko demografsko zimo oziroma evropski demografski samomor, ko se že desetletja evropski domicilni narodi zmanjšujejo, primanjkljaj pa nadomešča migracija iz tujine. Napovedi so jasne in tragične, ukrepanja ni.

Vsak kmet ve, da prenos podjetij v tujino, kjer je cenejša delovna sila z manj pravicami, prinese domovini večjo brezposelnost, kar pade na pleča davkoplačevalcev, elita pa s tem služi. Le zakaj bi Evropa in Slovenija to dopuščali, če elite ne bi imele svoje računice?

Pa je v resnici še slabše: manj razvite države se zaradi tega hitreje naučijo proizvajati napredne izdelke, zato se začne zmanjševati zaslužek še na tem področju. Da bi razvite države še lahko tekmovale z manj razvitimi, morajo poceniti svojo delovno silo, ji dati manj pravic, zmanjšati javni sektor, začnejo se zadolževati, začenjajo zategovati pas in še hitreje padejo v »negativno rast«.

Temelji poslovanja

Napake slovenske politike so še bolj očitne kot evropske. Slovenija bi lahko uspešno reševala vsaj del brezposelnosti tako, da bi striktno zahtevala uporabo slovenskega jezika. Evropa seveda zahteva, da odpiramo trg slovenske delovne sile, hkrati pa ne dovoli dostopa preveč delavcev iz vzhodne Evrope. Podobno je z deležem slovenske glasbe itd. Izgovori zaradi Evrope, ki pač igra bolje kakor Slovenija (in Kitajska bolje kakor Evropa), ne veljajo vedno, saj se nekatere evropske države tovrstnim pritiskom uprejo brez vsakršnih posledic. Eni pač igrajo bolje, drugi slabše.

Ali so res Slovencem, podobno kot ljudem v vzhodni Evropi, oprali možgane s sistemskim uvajanjem potrošniške in proglobalne miselnosti? Tuji kapital je res kupoval medije, predvajal reklame, objavljal različne članke in častil njihove pomočnike – slovenske neoliberaliste. Ta igra ni prepovedana, kot tudi igra pokra ni, saj je tekmovanje, preigravanje in vplivanje sestavni del vsakega posla.

Ko pa prevlada miselnost, da je »Kupujmo slovensko!« nacionalizem, da nacionalnega interesa ni, da raje kupujmo tujo solato in tuje postrvi, ker so nekoliko cenejše (in tudi slabše), da v slovenskih šolah jemo uvožena jabolka itd. – potem smo pač izigrani poraženci. Pri tem ne gre za nacionalizem, temveč za poznavanje osnov poslovanja – tekmovanja, pri katerem naivneži izgubljajo, zmagovalci pa uspešno preigravajo na meji dovoljenega. To velja tako za posameznike kot za družbene razrede in države.

Mehko postiljanje kapitalu

Primer prevare je, ko nas elite po vsem svetu prepričujejo, da je treba kapitalu – torej elitam – znižati davke, kar bo prineslo gospodarsko rast, in od tega bomo vsi živeli bolje. Medtem ko je realni standard z izjemo elitnih pet odstotkov v Ameriki in Evropi v zadnjih 30 letih zrasel za vsega nekaj odstotkov, je zgornjim nekaj odstotkom porasel za trikrat! In vendar najbogatejši Britanci plačujejo manj davka kakor njihove čistilke. Smo res tako naivni, da niti tega ne spregledamo?

Podobna zgodba je pri dolžniški krizi. Se najdejo posamezniki, ki zaradi začetnega skromnega kredita padejo v čedalje večje zadolževanje, nato ostanejo brez hiše, banka oziroma posojilnica pa potegne ogromen dobiček. Taki primeri se občasno zgodijo tudi v Sloveniji, ker se vedno najdejo naivneži in ker naša država – v nasprotju z večino razvitih držav – tega ni sistemsko preprečila. Obsodili nismo še nobenega tajkuna.

Po osamosvojitvi smo lahko celo poslušali slovenske politike, da ne morejo varovati vsakega naivneža, in so piramidne igre zagovarjali kot del prostega trga. Ko so na podoben način s toksičnimi krediti izigrali ves svet, je bilo obsojenih le nekaj posameznikov, »zaigrani« denar pa bomo Evropejci in Slovenci plačevali še desetletja.

Razmišljanja samo o nujnosti zategovanja pasu so strokovno gledano stranpot od največjih slovenskih problemov – demografskega, pokojninskega, zaposlitvenega. Tisti dve milijardi letnega primanjkljaja bi izničili brezposelni – če bi le imeli delo – v dobrem letu!

Taisti primanjkljaj vsako leto ustvari kumulativna migracija zadnjih desetih let (če bi namesto priseljencev službe prevzeli domači brezposelni in če bi naši najsposobnejši namesto v tujini našli delo doma) in prezgodaj upokojeni v petih do desetih letih – če bi takrat naredili spodobno in nebolečo pokojninsko reformo. Zdaj je situacija že tako zavožena, da je treba trdo varčevati. Toda brez strukturnih reform se bo zgodila še ena naivna in škodljiva poteza slovenske politike.

Argument, da so stare napake pač stare in da se je treba zdaj nujno lotiti varčevanja, je podoben zgodbi o kmetu, ki je nasedel javnim reklamam o piramidni igri, prodal traktor za vrnitev dolga (bolje to kakor izguba hiše), nato pa ni imel s čim orati. Če želimo boljšo prihodnost, se mora slovenska javnost predvsem znebiti naivnih zablod oziroma namernih prevar, da ni treba igrati v naše dobro – od ravni posameznika do ravni slovenske in evropske politike.

prof. dr. Matjaž Gams

član Inženirske akademije Slovenije

Prispevek je mnenje avtorja 
in ne izraža nujno stališča uredništva.