Družbeno dozorevanje

Kaj se je zgodilo? je podnaslov uvodnika nastajajočega Državljanskega dnevnika zgodovinarja Ota Lutharja. V njem avtor razmišlja predvsem o aktivnem državljanstvu (podnaslov Dnevnika je Aktivno državljanstvo za začetnike), v uvodnih mislih pa vseeno poda tudi kratko refleksijo o tem, kaj se (nam) je zgodilo z demokracijo v Sloveniji, potem ko smo postali samostojna država. Takole razmišlja zgodovinar, ki mu niso tuja ukvarjanja z vprašanji spomina: »Postkomunistični nacionalizem in arhaični neoliberalizem sta izrinila spomin na revolucionarna osemdeseta, interes za individualno blagostanje pa je zasenčil pomen prizadevanj za skupnost.« Avtor k temu doda še opažanje Aleša Debeljaka in Igorja Grdine, da sta v Sloveniji po izbruhu krize zmagala egoizem in nacionalizem: zadnji je nato postal »poslednje pribežališče podležev«.

Z drugimi besedami, zgodil se nam je nacionalni interes. Prelomnica v ekonomskem smislu je zagotovo leto 2002: takrat smo se, skoraj z zaledjem instituta plebiscitarnosti, odločali, ali gospodarstvo ohranimo v rokah domačih lastnikov ali ga prepustimo tujim gospodarjem. Prevladalo je stališče, da so skrbniki nacionalnega interesa lahko le nacionalni lastniki. Namesto tujih smo potem dobili domače tajkune … in postali narod brezposelnih. Oropani sanj in sredstev za dostojno preživetje.

Prevladalo je stališče. Značilnost slovenskega demosa je, da v njem bolj kot kaj drugega prevladujejo neka spektakelska stališča. Apokaliptična mnenja. Smo nekakšna politično tabloidizirana kultura. Občasno se razširijo celo trditve. Na primer trditev, kot se zgodi spet ob naslednji prelomnici 2011, da je družbo treba resetirati, ponastaviti. Toda na kakšni podlagi se sprejema stališča? S kakšnimi merskimi enotami določamo vrednosti nekega stališča proti drugemu? Kako sprejemamo odločitve? Kdo lahko snuje spremembe in sestavlja njena programska vodila?

Bomo družbo (le) ponastavili kot računalnik?

Če sklepamo po slovenski medijski krajini zadnjega desetletja – z obema omenjenima prelomnicama vred, ki sta po mojem mnenju ključni za današnjo podobo krize –, so glavni akterji tisti mnenjski voditelji, ki medijem zagotavljajo visoko publiciteto. Visoko publiciteto zagotavljajo z drzno retoriko, všečnim populizmom in zvezdniškim nastopom. Neke vrste igralci v TV-oddaji Piramida, ko je ta še imela svoj škandalozni blišč. Ker medijem zagotavljajo publiciteto, se ti, po obratni interesni logiki odločijo, da so njihovi izbranci torej tudi javne avtoritete: nekako tako, na slepo, z več verovanjskih prijemov. Paradoksno prednjačijo tisti, ki se uveljavljajo kot skoraj disidentske avtoritete: predvsem ekonomisti, ki se obdajo z avro uporniškega videza, skoraj enfants terribles, ki jim najprej zaupamo prav zato, ker ustvarjajo videz samostojnega pohoda proti zlu. Sledijo mnenjski voditelji, ki premorejo moč asociativnega prepričevanja: družbo bomo ponastavili kot računalnik.

Je sploh kdo dobro pomislil, kaj pomeni metafora reseta? Kaj se zgodi, če računalnik ponovno zaženemo? Nič; oziroma nič posebno novega … vsaj ne, če nismo vmes še česa postorili. Tragikomično za slovensko družbo je, da se vedno znova vrača v isti cikel prelomnosti. Z vidika ekonomističnih resetov je to tragikomično predvsem, ker bi družba, ki zaostaja za svetovnim dogajanjem, to lahko zvito izkoristila kot svojo prednost. Medtem ko stoično ne bi nič naredila, se ne bi odzvala, bi mediji lahko preverili, kako je ta novi vedenjski vzorec »trmoglavljenja« preizkušena formula globalnih neoliberalnih think tankov. Že videno, bi sklenili: in ne, hvala.

Etičnost osebe ni pogoj za družbeno vodenje

Pred kratkim je drugi zgodovinar zapisal, da nas iz krize lahko popeljejo samo ljudje z moralno avtoriteto. Res je mogoče zaznati, da mediji že iščejo nove mnenjske voditelje. Nova stališča. Išče se sveže, mlade in, kot je bilo celo izpisano, etično neoporečne osebe. Hvalevredna medijska intervencija, ki odpira prostor za pluralno javno razpravo. Toda: je etičnost dovolj močan kakovostni kriterij mnenjskega voditelja? Mu lahko zaupamo skupne družbene odločitve zgolj zaradi njegove moralne konstitucije? In kako, s kakšno metodo raziskovalnega novinarstva, če sploh, je preverjeno etično ozadje sodelujočih?

Je etičnost osebe pogoj za družbeno vodenje s ciljem zagotavljanja skupnega dobrega? Rekla bi, da ne. Iz preproste vsakdanje izkušnje državljanke. Ko iščem vodovodarja – in tega je res težko najti – vseeno vprašam po referencah. Po katerih dobro opravljenih delih je znan? Kdo mi ga lahko priporoči na podlagi lastne izkušnje? In če je kriza in se mudi ter nimam časa za izbiro najboljšega, vem vnaprej, da bo treba popravljati, delati znova; resetirati. Za domače gospodinjstvo je to majhen udarec; za družbo, kot vidimo iz dnevnih prizorov pomanjkanja in stisk ljudi v nacionalnem gospodinjstvu, usodnostno.

Izpitna snov za slovensko družbo

Torej imamo zares malo možnosti. Izvori družbene krize in krize demokracije, ki smo jima priča v teh dneh v Sloveniji, imajo zagotovo več obrazov. Toda, kot učimo že majhnega otroka, (skoraj) enako pomembno kot slabo dejanje (ali neprimerno vedenje pa grdo govorjenje) je, kaj storimo po tem, ko smo slabo že storili: se opravičimo, opravimo premislek, sprejmemo kritiko … ali trmasto vztrajamo pri svojem, medtem ko s prstom kažemo na drugega? Slovenska demokracija je mlada, si večkrat ponavljamo; toda nobenega pravega razloga ni več, da bi se še naprej lahko vedla infantilno.

Družbeno dozorevanje pa je proces, ki je odvisen od agilnosti kolektivnega spominjanja. Elite rade pozabljajo; da bi lahko ostale elite, pogosto morajo pozabljati. Torej se moramo mi, državljanke in državljani, ves čas opominjati, da se moramo tudi danes, ko se spopadamo s krizo, ki dnevno rojeva nove in nove žrtve slabih dejanj iz preteklosti, in ko naj bi gledali naprej, najprej aktivno spominjati. Spominjati za nazaj: opraviti moramo delo, ki ga nismo postorili, ko je bil za to čas. In prakso vnesti v dnevno politiko kot temeljno določilo demokratičnega razpravljanja v sedanjosti. To, po mojem, je prva izpitna snov za aktivno državljanstvo.

Povedano drugače, že danes se moramo spominjati, kakšne bodo posledice naših odločitev za prihodnost. To ne pomeni zahteve po vedeževanju. Pomeni zahtevo po konsenzualni določitvi osnovnih pogojev zaupnice za skupno sprejetje spremembe glede na konsekvence, ki so vsaj minimalno zgodovinsko predvidljive. Moralni kodeks voditelja je pri takšnem določanju osnovnih pogojev zagotovo pomemben dejavnik izhoda iz bodisi družbene, politične bodisi ekonomske krize. Sama bi si želela, da je za svoje vodenje pripravljen izdati račun; da torej sprejme odgovornost za delo, ki ga obljublja. Vnaprej. Na podlagi izkazanih referenc za že opravljena uspešna reševanja iz krize. Nekakšna demokratična meritokracija, če želite. Z varovalnim mehanizmom za pretiran liberalizem stališč. Za to pa se mora zavestno in javno odpovedati starim interesnim mrežam (posebno če je v preteklosti že grešil v tem smislu) in nad svoje delo sprejeti aktivni nadzor pluralnega ljudstva.

Vse drugo, kar je potrebno za družbeno dobro, pa je že tako in tako zapisano v ustavi.

–––––– Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.