Družinski praznik za ateista
Kulturni kontekst, tradicija, predvsem pa okolje oziroma družba, v kateri živimo, daje božiču pečat praznovanja.
Odpri galerijo
Okrašene trgovine in mestno središče, reklame na televiziji, glasba, vse to nas vabi v prijetno praznično razpoloženje. FOTO: Matej Družnik/Delo
Božič praznuje okoli dve milijardi ljudi v 160 državah. Zakaj je božič tako razširjen, da naj bi ga v ZDA in EU praznovalo več kot 90 odstotkov ljudi? V EU naj bi po podatkih Eurobarometra iz leta 2019 bilo okrog 64 odstotkov prebivalstva kristjanov, kar kaže, da božič praznujejo tudi nekristjani. Kaj je v tem prazniku sporočilo, s katerim se lahko poistoveti tako velik odstotek prebivalstva?
Res je, da je božič obred, v katerem se kristjani spominjajo rojstva Kristusa. Kaj pa ateisti? Kako naj ateisti praznujejo božič? Ali so ateisti neke vrste »slepi potniki«, ki so se ob tem prazniku pomešali med vernike? Ali pa je božič za ateiste nekaj drugega kot za vernike?
Praznično razpoloženje se postopno začenja prebujati že več kot mesec dni pred božičem. Okrašene trgovine in mestno središče, reklame na televiziji, glasba, vse to nas vabi v prijetno praznično razpoloženje. Človek tega preprosto ne more prezreti ali se distancirati. Kulturni kontekst, tradicija, predvsem pa okolje oziroma družba, v kateri živimo, daje božiču pečat praznovanja. Ni razloga, da se temu pozivu pozitivne energije človek ne bi pridružil.
Sporočila v božičnem času so dobronamerna in govorijo o ljubezni, (notranjem) miru in pozornosti do soljudi. V tem času se bolj posvečamo bližnjim, zaželimo vse dobro znancem in prijateljem, morda smo tudi ustvarjalni pri pripravi okraskov za drevesce, morda kakšno dobroto spečemo, namesto da bi jo kupili in smo bolj pozorni pri jedilniku. Mnogi trdijo, da je božič najlepši čas leta, ki vključuje spomin na praznična obdobja, ki smo jih preživeli, veselje v sedanjem trenutku in upanje ter želje za prihodnost.
Ali je božič predvsem verski ali pa predvsem družinski praznik? Raziskave javnega mnenja kažejo, da se ob božiču okoli 70 odstotkov vprašanih najbolj veseli družinskega srečanja in le okoli 10 odstotkov jih pri tem najbolj veseli versko praznovanje. Verjetno je božič tako široko sprejet med verniki in neverniki prav zato, ker za večino ni osredotočen na religijo oziroma praznovanje rojstva Kristusa, ampak ima močno tradicijo druženja v družinskem krogu, sporočilo ljubezni, miru in skrbi za tiste, ki so pomoči potrebni. Brez dvoma je ta del božiča tisto, kar privablja tudi ateiste in agnostike.
Res je, da je praznovanje, kakršnega poznamo danes, z rdečim Božičkom na sankah, ki jih vlečejo jeleni, okrašenim drevescem, mestom, ki je polno lučk in pretiranim potrošniškim bliščem, relativno nova iznajdba. Koronavirus nam je za več tednov preprečil, da bi nakupovali kaj drugega kot hrano, in upočasnil potrošništvo. Ankete pa kažejo, da ljudje v času epidemije najbolj pogrešamo druženje s širšo družino in prijatelji. Zato bo družina morda letos še bolj osrednja tema praznikov.
Kot raziskovalec sem po značaju radoveden. Zanima me narava, človek, vesolje in s tem v zvezi znanstvena resnica. Znanost pa svoja spoznanja ves čas preverja in najlepše je, ko spozna svoje napake ter odkrije kaj novega. Ni v moji naravi, da bi prisegal na neki dokument, ki so ga napisali v davnih časih in tam iskal resnico. Takrat so ljudje vedeli neprimerno manj kot danes in so zato na nekatera vprašanja dali odgovore, ki jih je znanost pozneje bolje razložila. Ostaja pa še veliko neznanega in morda je tega celo vedno več. Čudežev, nedokazljivih mitov in nadnaravnih bitij pa nobena znanost ne more potrditi ali ovreči, ker so zunaj področja dokazljivosti. A božični čas zame ni čas resnice. To je čas pravljice. Pravljice, ki jo tisti, ki v pravljice verjamemo, lahko podoživljamo vsako leto. Otroci nam pomagajo verjeti, da je pravljica resnična.
Tako si tudi znanstvenik, ki vse leto natančno išče resnico, za božič dovoli razkošje čudeža. Najprej razloži svojim otrokom in pozneje vnukom, da Božiček ali dedek Mraz obdari vse pridne na tem svetu, da prileti na sankah, ki jih vlečejo jeleni in da vstopi v stanovanje skozi dimnik ali kar skozi steno. Vesel sem, ko Božičku ali pa dedku Mrazu lahko pomagam izbrati darila za svoje vnuke. Verjamemo, da dobri mož vse ve in torej tudi to, da so bili otroci pridni. Z vnuki čakamo, da bo Božiček ali dedek Mraz prišel in bo lepo. Ta dan ateist verjame v čudež in se zato ne počuti nič krivega.
Za ateista je božič družinski praznik, čeprav posluša ali pa tudi včasih pomaga pri petju kakšne božične pesmi. Ne zaradi besedila, morda bolj zato, ker so to spevne melodije, ki nas spominjajo na lepe družinske trenutke, na čas, ko smo bili še sami otroci in smo pričakovali bodisi Miklavža, dedka Mraza bodisi Božička. Spominjamo se, kako smo z darili razveseljevali svoje otroke in kako smo si zanje takrat res vzeli čas ter se počutili povezani.
Kot ateist poslušam papeža in se z njim strinjam, ko ta v svoji božični poslanici poziva svet k miru in obsoja krivice. Marsikateri vernik posluša in sprejema zadnja odkritja astrofizikov o temni snovi in nastanku vesolja ter astrobiologe o tem, da je življenje na Zemljo morda prišlo s kometi, ki vsebujejo organske molekule. Sobivanje ateista in vernika je dobro, dokler eden ne poskuša »rešiti« duše drugega. Ta dan ni delitve na »naše« in »vaše«. Božični čas je obdobje, ko se s tako težkimi vprašanji ne ukvarjamo. Vsak naj bo svoboden pri izbiri, kaj praznuje in kako. Zagotavljam pa, da se ateist ne počuti kot slepi potnik brez vstopnice za božični večer. Je eden od mnogih, ki prispeva k prazničnemu razpoloženju, ki se veseli teh dni v okviru družine ter želi, da bi bil mir na svetu ter odpravljene krivice.
Vesele božične praznike in naj žive vsi dobri možje.
***
Dr. Saša Prešern, raziskovalec
Prispevek je mnenje avtorja in ne odraža nujno stališč uredništva.
Res je, da je božič obred, v katerem se kristjani spominjajo rojstva Kristusa. Kaj pa ateisti? Kako naj ateisti praznujejo božič? Ali so ateisti neke vrste »slepi potniki«, ki so se ob tem prazniku pomešali med vernike? Ali pa je božič za ateiste nekaj drugega kot za vernike?
Praznično razpoloženje se postopno začenja prebujati že več kot mesec dni pred božičem. Okrašene trgovine in mestno središče, reklame na televiziji, glasba, vse to nas vabi v prijetno praznično razpoloženje. Človek tega preprosto ne more prezreti ali se distancirati. Kulturni kontekst, tradicija, predvsem pa okolje oziroma družba, v kateri živimo, daje božiču pečat praznovanja. Ni razloga, da se temu pozivu pozitivne energije človek ne bi pridružil.
Sporočila v božičnem času so dobronamerna in govorijo o ljubezni, (notranjem) miru in pozornosti do soljudi. V tem času se bolj posvečamo bližnjim, zaželimo vse dobro znancem in prijateljem, morda smo tudi ustvarjalni pri pripravi okraskov za drevesce, morda kakšno dobroto spečemo, namesto da bi jo kupili in smo bolj pozorni pri jedilniku. Mnogi trdijo, da je božič najlepši čas leta, ki vključuje spomin na praznična obdobja, ki smo jih preživeli, veselje v sedanjem trenutku in upanje ter želje za prihodnost.
Ali je božič predvsem verski ali pa predvsem družinski praznik? Raziskave javnega mnenja kažejo, da se ob božiču okoli 70 odstotkov vprašanih najbolj veseli družinskega srečanja in le okoli 10 odstotkov jih pri tem najbolj veseli versko praznovanje. Verjetno je božič tako široko sprejet med verniki in neverniki prav zato, ker za večino ni osredotočen na religijo oziroma praznovanje rojstva Kristusa, ampak ima močno tradicijo druženja v družinskem krogu, sporočilo ljubezni, miru in skrbi za tiste, ki so pomoči potrebni. Brez dvoma je ta del božiča tisto, kar privablja tudi ateiste in agnostike.
Res je, da je praznovanje, kakršnega poznamo danes, z rdečim Božičkom na sankah, ki jih vlečejo jeleni, okrašenim drevescem, mestom, ki je polno lučk in pretiranim potrošniškim bliščem, relativno nova iznajdba. FOTO: Matej Družnik/Delo
Res je, da je praznovanje, kakršnega poznamo danes, z rdečim Božičkom na sankah, ki jih vlečejo jeleni, okrašenim drevescem, mestom, ki je polno lučk in pretiranim potrošniškim bliščem, relativno nova iznajdba. Koronavirus nam je za več tednov preprečil, da bi nakupovali kaj drugega kot hrano, in upočasnil potrošništvo. Ankete pa kažejo, da ljudje v času epidemije najbolj pogrešamo druženje s širšo družino in prijatelji. Zato bo družina morda letos še bolj osrednja tema praznikov.
Kot raziskovalec sem po značaju radoveden. Zanima me narava, človek, vesolje in s tem v zvezi znanstvena resnica. Znanost pa svoja spoznanja ves čas preverja in najlepše je, ko spozna svoje napake ter odkrije kaj novega. Ni v moji naravi, da bi prisegal na neki dokument, ki so ga napisali v davnih časih in tam iskal resnico. Takrat so ljudje vedeli neprimerno manj kot danes in so zato na nekatera vprašanja dali odgovore, ki jih je znanost pozneje bolje razložila. Ostaja pa še veliko neznanega in morda je tega celo vedno več. Čudežev, nedokazljivih mitov in nadnaravnih bitij pa nobena znanost ne more potrditi ali ovreči, ker so zunaj področja dokazljivosti. A božični čas zame ni čas resnice. To je čas pravljice. Pravljice, ki jo tisti, ki v pravljice verjamemo, lahko podoživljamo vsako leto. Otroci nam pomagajo verjeti, da je pravljica resnična.
Tako si tudi znanstvenik, ki vse leto natančno išče resnico, za božič dovoli razkošje čudeža. Najprej razloži svojim otrokom in pozneje vnukom, da Božiček ali dedek Mraz obdari vse pridne na tem svetu, da prileti na sankah, ki jih vlečejo jeleni in da vstopi v stanovanje skozi dimnik ali kar skozi steno. Vesel sem, ko Božičku ali pa dedku Mrazu lahko pomagam izbrati darila za svoje vnuke. Verjamemo, da dobri mož vse ve in torej tudi to, da so bili otroci pridni. Z vnuki čakamo, da bo Božiček ali dedek Mraz prišel in bo lepo. Ta dan ateist verjame v čudež in se zato ne počuti nič krivega.
Za ateista je božič družinski praznik, čeprav posluša ali pa tudi včasih pomaga pri petju kakšne božične pesmi. Ne zaradi besedila, morda bolj zato, ker so to spevne melodije, ki nas spominjajo na lepe družinske trenutke, na čas, ko smo bili še sami otroci in smo pričakovali bodisi Miklavža, dedka Mraza bodisi Božička. Spominjamo se, kako smo z darili razveseljevali svoje otroke in kako smo si zanje takrat res vzeli čas ter se počutili povezani.
Kot ateist poslušam papeža in se z njim strinjam, ko ta v svoji božični poslanici poziva svet k miru in obsoja krivice. Marsikateri vernik posluša in sprejema zadnja odkritja astrofizikov o temni snovi in nastanku vesolja ter astrobiologe o tem, da je življenje na Zemljo morda prišlo s kometi, ki vsebujejo organske molekule. Sobivanje ateista in vernika je dobro, dokler eden ne poskuša »rešiti« duše drugega. Ta dan ni delitve na »naše« in »vaše«. Božični čas je obdobje, ko se s tako težkimi vprašanji ne ukvarjamo. Vsak naj bo svoboden pri izbiri, kaj praznuje in kako. Zagotavljam pa, da se ateist ne počuti kot slepi potnik brez vstopnice za božični večer. Je eden od mnogih, ki prispeva k prazničnemu razpoloženju, ki se veseli teh dni v okviru družine ter želi, da bi bil mir na svetu ter odpravljene krivice.
Vesele božične praznike in naj žive vsi dobri možje.
***
Dr. Saša Prešern, raziskovalec
Prispevek je mnenje avtorja in ne odraža nujno stališč uredništva.
