Tiskane izdaje
Hrvaški premier Andrej Plenković se je na pot in nastop v Bruselj, kjer je evropska komisija sprejela nov načrt širitvene politike do držav Zahodnega Balkana, skrbno pripravljal. Morda je tudi zato eno izmed obvezujočih načel, da bodo morale imeti vse države pred sprejetjem v polnopravno članstvo rešena mejna vprašanja, razglasil za pomembno hrvaško zmago ter način lažjega in do države prijaznejšega pogajanja o mejah s sosednjimi državami. Tako niti povabila predsednice Kolinde Grabar Kitarović srbskemu predsedniku Aleksandru Vučiću, naj obišče Zagreb, ni razumel kot možno in potrebno oživitev skorajda prekinjenih odnosov med državama, temveč kot predsedničino premalo premišljeno dejanje.
Grabar Kitarovićevo je javno spomnil na leta 1996 podpisan sporazum o normalizaciji odnosov med Hrvaško in Zvezno republiko Jugoslavijo, predvsem na člen o plačilu vojne škode, ki jo je povzročila jugoslovanska armada. Seveda je vedel, da se takšna vprašanja rešujejo v diplomatski tišini. Vedel je tudi, da se z vojno škodo ponovno odpirajo načrti pokojnega predsednika dr. Franja Tuđmana o vojni in potrebnem zmanjšanju števila hrvaških Srbov ter s tem ponovno odpirajo vprašanja o vzrokih začetka vojne v BiH. A je kljub temu vztrajal. Razloge njegove odločitve je zato treba iskati drugje. Hrvaško predsednico je namreč želel predvsem opozoriti na njene in njune skupne načrte za hrvaški odhod z Zahodnega Balkana.
Prve dni oktobra leta 2015 se je Grabar Kitarovićeva kot gostja udeležila sestanka predsednikov držav višegrajske skupine, Češke, Madžarske, Slovaške in Poljske. Vse, ki bi njeno prisotnost razumeli kot vljuden odziv na povabilo češkega predsednika, je takratni hrvaški zunanji minister dr. Mate Granić opomnil, da je hrvaško sodelovanje predvsem znamenje pomembne, pravzaprav odločilne spremembe njene zunanje politike. Namen teh sprememb je Hrvaški vrniti srednjeevropsko identiteto. Seveda ob ohranjanju potrebnih partnerskih odnosov s sosednjimi državami.
Samo leto pozneje, poleti 2016, je hrvaška skupaj s poljskim predsednikom sooblikovala tako imenovano iniciativo treh morij, Jadrana, Baltika in Črnega morja, ki naj bi zmanjšala odvisnost novih držav EU od ruskih energentov. Ideja je imela izrazito ameriško podporo. Tudi zato se je julija 2017 sestanka predsednikov držav te iniciative v Vroclavu udeležil tudi Donald Trump.
Hrvaška ocena srečanja je bila, da udeležba ameriškega predsednika potrjuje pomembnost hrvaške iniciative ter da je to predvsem nova potrditev čvrstih povezav Hrvaške in srednje Evrope. Če je Granić govoril o preusmeritvi hrvaške zunanje politike, se je dve leti pozneje poudarilo, da gre za načrt novega strateškega pozicioniranja hrvaške države. Da srečanje in pogovor Grabar Kitarovićeve s Trumpom dobesedno spreminja odnos Hrvaške in Zahodnega Balkana. Da Hrvaška zapušča nemirno regijo, ki bo tudi z morebitno vključitvijo v EU ostala na obrobju.
Sledili sta dve predsedničini oceni. Prva, da britansko-nemška iniciativa za BiH ni zadostna, saj da daje prevelik poudarek ekonomskim, gospodarskim in socialnim reformam in da se zgolj s takšnimi gospodarskimi spodbudami in dvigom življenjskega standarda prebivalcev razmere ne bodo popravile. Da so ključne politične reforme in spremembe volilnega zakona, ki pa so brez neposredne in vključujoče vloge ZDA neizvedljive.
Druga predsedničina ocena je zadevala Slovenijo. Hrvaška ocena je bila, da je načrt povezave terminalov utekočinjenega plina od hrvaškega otoka Krk do poljskih plinskih skladišč neposredna konkurenca rusko-nemškemu projektu plinovoda Severni tok 2. Ter da je Slovenija, ki je zadržana do iniciative treh morij, tiha podpornica Severnega toka. Iz tega so izpeljali sklep, da tudi zato Nemčija podpira sodbo arbitražnega sodišča o določitvi slovensko-hrvaške meje. Hrvaška predsednica je, tako je povedala, Trumpa obvestila o mejnem sporu s Slovenijo in z velikim zadovoljstvom razumela njegovo oceno, da je to zgolj še eden izmed bilateralnih sporov v regiji, ki ga morata rešiti državi sami.
Države višegrajske skupine ne kažejo nikakršnega posebnega interesa po morebitni priključitvi novih držav. Iniciativa treh morij ter povezava hrvaškega in poljskih plinskih terminalov ostajata bolj ali manj politični projekt, ki ne najde virov financiranja. Načrtovane hrvaške tesnejše srednjeevropske povezave tako ostajajo brez odgovorov. Razen enega.
Evropska komisija je prve dni februarja sprejela nov širitveni načrt z državami Zahodnega Balkana. In namenila Hrvaški posebno vlogo. Rešiti mora svoja mejna vprašanja s Črno goro, BiH ter Srbijo. Zato je srbski predsednik Vučić ob koncu svojega obiska v Zagrebu povedal, da imajo dve leti časa za bilateralna pogajanja o meji ter da bo zatem treba mejno vprašanje rešiti na mednarodnem arbitražnem sodišču. Hrvaška državna politika bo morala v naslednjih letih sprejemati zapletene in težke mejne odločitve, ki bodo povzročale trenja in spore, za katere nihče ne želi, da pridejo na skupno evropsko mizo nerešeni. Hrvaška se iz nameravane poti v tesnejšo družbo srednjeevropskih držav tako nejevoljno vrača domov. Razsodbe arbitražnega sodišča o meji s Slovenijo ne zavrača zaradi njene vsebine, temveč zaradi strahu, da bo v novih prihajajočih sosedskih mejnih sporih v regiji ostala sama.
Zaradi tega je hrvaška vlada pred dnevi razpisala novo koncesijo za gojenje školjk v slovenskem morju in prav zato je Plenković pred dvema dnevoma na srečanju s predsednikom evropske komisije Junckerjem znova pozval slovenskega premiera, ki ga nimajo prav radi, naj začne nove pogovore o meji. Slovenija mora sedaj, ko se je hrvaška politika ne prav zadovoljna vrnila domov, ostati del problema.
***
Borut Šuklje je svetovalec za Jugovzhodno Evropo in Zahodni Balkan.
