Tiskane izdaje
Če pred evropskimi volitvami dileme skrčimo na bistvene, moramo osrediščiti dve pomembno različni stališči. Po prvem, ki ga, na primer, močno zastopa Velika Britanija, naj bi odločanje o pomembnih, predvsem gospodarskih zadevah EU, pristojnosti povečali v korist nacionalnih držav, ki bi se s pogodbami na medvladnih ravneh zavezovale in usklajevale v nalogah, strategijah in ciljih. Po drugem, zastopajo ga kandidati evropskih strank za predsednika evropske komisije in njihova politična zavezništva, bi evropska komisija morala postati politično precej močnejša, taka, da bi v EU lahko predstavljala moč »prave« vlade. Posebno pomembno se to kaže v zunanji in varnostni politiki EU, kar dokazuje krizni primer Ukrajine. Letošnja kampanja je (bila) zato zasnovana ambiciozneje in pod geslom »Tokrat je drugače«. Kdo ima prav in kaj to pomeni?
Sestaviti nameravajo večino
Drugo soočenje kandidatov Martina Schulza (socialisti), Jeana Clauda Junckerja (EPP), Guya Verhofstadta (ALDE), Aleksisa Ciprasa (Združena levica) in Ska Keller (Zeleni), ki smo se ga udeležili prejšnji četrtek v evropskem parlamentu, je pokazalo močno ambicijo pokazati to drugačnost, hkrati po močni EU, ki bo kos drugim močnim globalnim sistemom, bodisi gospodarskim bodisi političnim.
Najprej bi verjetno morali ugotoviti bistveno stvar, namreč, da se tako trije največji favoriti za evropskega komisarja (Junker, Schulz, Verhofstadt) kot britanski in njim podobni evroskeptiki, ki EU – čeprav kot nujnost – še sprejemajo, gibljejo na enakem polju neoliberalnega modela Evropske unije. Razlikujejo se v oceni moči EU kot supranacionalne zveze v razmerju do močnih nacionalnih sil. Dva druga kandidata, Cipras in Kellerjeva, prvi v imenu levice, druga v imenu Zelenih, se zavzemata za drugačen model, toda – vsaj tako je bilo razbrati – nikakor ne skladno z britanskim radikalnim evroskepticizmom ali evroskepticizmom desnih nacionalistično pogojenih političnih skupin.
Potem bi morali ugotoviti, da sveže javnomnenjske raziskave za favorite v evropskem parlamentu številčno postavljajo predvsem stranke EPP in socialistov (S & D), ki utegnejo že skupaj sestaviti več kot petdesetodstotno večino. Nobena skrivnost ni, da sta najmanj ti dve skupini že v dogovoru, da sta se, če bi bilo to treba, pripravljeni povezati proti evroskeptikom, ki bi ogrozili evropski politični projekt. Zanesljivo pri tem lahko računajo tudi na pomoč liberalne skupine ALDE, kajti v četrtkovem soočenju je bil Guy Verhofstadt izmed vseh daleč najbolj goreč zagovornik močne EU, ki nikakor ne sme zdrsniti nazaj v zgolj nacionalne interese, temveč jih mora nasproti globalnim sogovornikom uveljavljati kot vse močnejša nova EU.
Vse je v fokusu
Tako stališče je pravzaprav v skladu z volilni sloganom »Tokrat je drugače«. Načrtovan je tako, da bi prebivalcem EU in volivcem nacionalnih držav kandidate ponudil kot kar največji približek neposrednim volitvam. Drugače povedano: če bi volivci EU na čelu evropske komisije kot nove evropske vlade želeli videti Junckerja, Schulza, Verhofstadta, Ciprasa ali Kellejevo, potem morajo v svoji državi voliti stranke njihovih političnih skupin, in želja, če bo seveda ta dobil večino v vsej EU, se jim bo izpolnila. Vse skupaj temelji na političnih obljubah, kajti v zavezujočih zakonskih določilih ne najdemo zagotovil, kvečjemu namige o neposredni zavezi po spoštovanju rezultatov. Sklic po drugačnosti letošnjih volitev temelji na Lizbonski pogodbi, ki je stopila v veljavo 2009 in naj bi evropskemu parlamentu dala večjo težo. Ena od novosti je sveža obveza, da je pri iskanju novega predsednika evropske komisije treba upoštevati izid evropskih volitev. Dogovor političnih skupin je, da se bodo tega držale. Kandidati, ki so se predstavljali, so tudi poimenski kandidati, izmed katerih bo oziroma naj bi bil eden »novi Barroso«.
Ta del vzbuja največ špekulacij, kajti med novinarji se vedno znova pojavlja vprašanje, ali se bodo politične skupine tega dogovora tudi držale oziroma ali ne bo takrat na plan prišlo kako novo ime, o katerem se ljudje niso imeli možnost niti posredno izreči. Vrstijo se naslovi tipa: od van Rompuya ni slišati nobene zaveze, da bo izbral enega od petih kandidatov za predsednika komisije. Prav tako je veliko ugibanj o meddržavnih interesih med velikimi, Nemčijo, Francijo itd., in pri tem je mogoče čutiti opazno nelagodje pri Britancih, katerih EU naklonjeni politiki se soočajo s padanjem popularnosti na notranjepolitičnem prizorišču.
Tu trčimo ob stene politične »metapozicije«, kaj EU je oziroma kdo ima v njej glavno besedo in to je tiha pripomba številnih EU naklonjenih držav, ki pa jim ni všeč razlika med severom in jugom, med revnimi in bogatimi državami, saj so si v krizi iz objektivnih ali subjektivnih razlogov pridobile strašno politično in finančno prednost. V fokusu je razmerje med dvema neoliberalnim modeloma, med Nemčijo Angele Merkel (poskušajo ga blažiti nemški socialni demokrati) in Veliko Britanijo, ki si je zamislila, da bo most med ZDA in EU, pa ji posel ne gre najbolje. Rušilni desni evroskepticizem v evropskih državah se napaja v tem bazenu in hoče EU pripeljati nazaj v nacional(istič)ne vode.
Kdo ima koncept
V nasprotju z Zelenimi, Združena evropska levica ponuja ne le kozmetično obdelano, ampak radikalno drugačno stališče. Podporniki Aleksisa Ciprasa so podpisali deklaracijo, v kateri so ugotovili, da se je Evropa spet znašla na križišču. Obsodili so neoliberalne in avtoritarne politike, ki so ogrozile evropske demokracije, povečale revščino in neenakost, uničile okolje ter skrajno desnim in fašističnim gibanjem omogočila vznik in rast. Teza: EU mora na novo utemeljiti principe miru, svobode in enakosti, torej temeljne vrline francoske revolucije, da se z drugimi državami ne bi zgodilo, kar se je brez prave potrebe z Grčijo.
Vprašanje, ki se torej postavlja je, kaj je skupnega v evroskeptični drži skrajno desnih in radikalno levih evroskeptikov, ki jih zastopa Cipras? Naj povrhu na podlagi četrtkovega soočenja v evropskem parlamentu, ki smo mu bili priče, povemo subjektivno oceno, da se je Cipras po našem mnenju od vseh odrezal z odskokom najslabše. Vseeno je odgovor ta, da v držah enih in drugih ne vidimo (absolutno) nič skupnega, kajti nacionalistična desnica kaže nedvoumna znamenja rušenja ideje EU, medtem ko Ciprasova levica zahteva drugačen socialni koncept EU in vrnitev k njenim koreninam, vtis pa je, da ne ve, kako se operativno to stori. Ne eni ne drugi na volitvah bržkone vsaj kratkoročno nimajo velikih možnosti, toda Schulzevi socialisti, ki evropski intelektualni levici skupaj z vsemi socialdemokracijami (vključno s slovensko) pomenijo veliko razočaranje, se v Nemčiji že pomikajo na področje novega razmisleka o socialni ureditvi prihodnjega kapitalizma. Premalo: umikanje ni koncept, računajo pa bodisi na zmago bodisi na dogovor z verjetno zmagovalno EPP.
V »novi EU« naj bi se torej nekaj gibalo, toda cena tega je najbrž previsoka, čas zamujen in vse to ustvarja vtis demokratičnega deficita. To bo moralo biti prva tema nove EU ali pa je ta že danes obsojena na dolgo životarjenje in končni propad.
