Tiskane izdaje
Evropa potrebuje Francijo, ki je ponosna, uspešna in sposobna preseči svoja mračna sumničenja. Potrebujemo mogočno Francijo, ki je in bo navdihovala ves svet s svojo revolucijo, kulturo in vrednotami. Alain Peyrefitte, strokovnjak, politik in zaupnik Charlesa de Gaulla, je izjavil, da »Francija brez Evrope ni nič«, a tudi Evropa brez Francije je nič.
V letu obletnic je vredno premišljevati o prihodnosti Francije. Na 14. julij, francoski nacionalni praznik 225. obletnice napada na Bastillijo, so po aveniji Champs-Élysées prvič po vojni za neodvisnost v Alžiriji pred pol stoletja, paradirali alžirski vojaki, kar je ganljiv simbol preseganja zgodovine. Prav tako je letos stota obletnica izbruha prve svetovne vojne in 25 let od padca berlinskega zidu, kar je hitro privedlo do združitve Nemčije.
Od takrat se je Evropa zelo spremenila. Pred 25 leti sta imeli Francija in Zvezna republika Nemčija (tako kot Italija in Velika Britanija) približno enako število prebivalcev, 60 milijonov. Združitev Nemčije je k temu številu dodala še 16 milijonov novih državljanov iz nekdanje Vzhodne Nemčije, kar je razširjeno zvezno republiko spremenilo v najbolj obljudeno državo v Evropski uniji.
Ko Francija trpi, trpi Evropa
To pa je zamajalo ravnovesje francosko-nemške osi, okoli katere se je EU kot celota zelo dolgo vrtela. Da bi se izognila negativnim političnim posledicam, se je Nemčija strinjala, da bo imela pri glasovanju o zadevah EU manj glasov, kar pa je bilo po svoje spet neravnovesje, popravljeno šele z lizbonsko pogodbo, ki je začela veljati leta 2009.
Čez čas, in zaradi ekonomske krize, je velikost in ekonomska moč Nemčija pomenila, da je začela ta država določati tempo evropskim zadevam. Zdaj je jasno, da je postala Nemčija referenčna točka pri določanju politike glede najpomembnejših zadev, s katerimi se spopada EU.
Toda logika, na podlagi katere je bila Evropa zgrajena zahteva, da Francija dopolnjuje Nemčijo, ter da jo prav tako dopolnjujejo preostale velike države EU: Italija, Španija, Velika Britanija in Poljska. Sedanja Evropa ne more biti več (če je to sploh kdaj bila) stvar dveh držav kot pred 30 leti.
Toda za številne članice EU je Francija še vedno zgled. Zatorej, ko Francija trpi, trpi Evropa. Zdravljenje Evrope in zdravljenje Francije sta dela iste enačbe, z enakimi neznankami v igri.
Francija zaradi svoje pomembnosti, zgodovinske vrednosti in kulturne prtljage ne zaupa spremembam, ki se odvijajo okoli nje, kakor da bi jo teža njene nacionalnosti ožila njeno obzorje in jo odvračala od tega, da bi poletela. A zdaj se ne more nobena država izolirati od globalizacije oziroma jo obvladati ali voditi sama. Zato se mora Francija spet ozreti k Evropi, ta pa, po drugi strani, če hoče biti uravnotežena in uspešna, potrebuje tako Francijo kakor tudi Nemčijo.
Francijo še vedno bremenijo posledice njenega »ne« glede predloga evropske ustave, ki ga je izglasovala leta 2005. To prav gotovo ni bil njen trenutek slave. Deset let pozneje se Francija ne bi smela bati, da se v korist politične enotnosti v Evropi odpove delu svoje suverenosti. Še več, Francija bi morala biti ena od vodilnih držav pri tem prizadevanju in mu dati svoj glas in centralnost kot država na pol poti med severom in jugom Evrope ter glede družbenih vprašanj delovati kot model za druge države.
Ekonomska in politična integracija
Tako kot je Nemčija naredila korak naprej in se v korist evru odpovedala marki, mora tudi Francija preseči klasični okvir nacionalne države. V času, ko nemška ekonomska prevlada pomeni večjo politično moč, postaja vse pomembneje, da se ta dopolnjuje z izvirnim francoskim stališčem. To še posebno drži ob sedanjem neustavljivem napredovanju k tesnejši ekonomski integraciji, ki bo hote ali nehote vodila do večje politične integracije.
Trdna ekonomska podlaga omogoča Franciji sredstvo, s katerim se bo spopadla z reformami, ki jih nujno potrebuje. Njen prihodek na prebivalca je več kot 30.000 evrov na leto, ima močno socialo in izobraženo prebivalstvo. Toda prirastek BDP stagnira.
Evropa in svet si ne moreta privoščiti, da bi se dinamična Francija uklonila statični Franciji, ki se upira spremembam. Na primer, sodelovanje Francije pri pripravi skupnega evropskega trga energije je ključno za Španijo. To razmerje je lahko zelo koristno za Francijo in vso Evropo.
Francija bi morala imeti Evropo za svojo. Francoske republikanske vrednote so opazne v EU. Svoboda, enakost in bratstvo so sovražniki nacionalističnih, ekstremističnih in evrofobičnih vizij, ki zatemnjujejo sedanjo Evropo. Francija se mora s temi mračnimi pogledi spopasti s svojo zavezanostjo integraciji, vladavini prava in sekularizmu.
Pred kratkim se je Francija zavezala k pomembnim mednarodnim obvezam, ki jih morajo vsi upoštevati ter upati, da se bo politično, ekonomsko in družbeno prebujanje Francije nadaljevalo. Na poti proti modernizaciji ni poti nazaj, še posebno zdaj, ko se povečujejo sile, ki razpihujejo strah in sovraštvo ter se izneverjajo republikanskim vrednotam. Za Francijo, kakor tudi za preostalo Evropo, je to trenutek preseganja pesimizma, dvoma in nezaupanja.
Project Syndicate, 2014
Javier Solana, predsednik ESADE, centra za globalno ekonomijo in geopolitiko ter častni član Bookings Institution
