Tiskane izdaje
Svetovna klima se ogreva in spreminja, mogoče je, da bo sonce zmanjšalo aktivnost, in snežne padavine v naših krajih se morda lahko tudi povečajo. Slovenci pa kupujejo sezonske karte za smuko v Italiji in Avstriji. Propadla so smučišča Zatrnik, Kobla, med zadnjimi visokogorsko smučišče Kanin. Z zadnjimi krajcarji rešujemo mariborsko smučišče. Toda vsi si želimo uspehov Mazejeve in novih rodov smučarjev Made in Slovenija.
Z vlakom dostopna Kobla je bila včasih priljubljeno smučišče. Generacije smučarjev smo sanjale, da bi Koblo povezali s Soriško planino. Res pa je, da Bohinjska Bistrica leži na nadmorski višini le 509 metrov, kar je vsaj tisoč metrov prenizko, kar bi pogojevali za svojo soudeležbo švicarski bankirji.
Možnosti in zgledi
Lastninjenje starih hotelov ni obšlo niti Bovca niti Bohinja. Novim lastnikom je manjkalo predvsem znanja, volje in zelo verjetno tudi kapitala. V le nekaj letih so uničili hotele v Bohinju in Bovcu. Skoraj nič bolje ne gre tudi pred nekaj leti na novo zgrajenemu hotelu Prisanku v Kranjski Gori, ki razpada pred očmi turistov.
Pri zadnjem je kriva neprimerna arhitektura, zelo verjetno tudi slabi neprimerni detajli za alpski svet. Propadu hotelov botruje tudi neredno in nestrokovno vzdrževanje, za katerega je seveda vedno tudi zmanjkalo denarja.
Hotel v Kranjski Gori je v času gradnje vodila gospa, ki je pokopala tudi gradbeno podjetje Primorje. Na poti v gradbeniško panogo je zasnovala še projekt luksuznega hotela Renesans, Drnča, Lambergh Chateau z načrtovanim medicinskim programom in igralnico, ki bi jo lokalni skupnosti vsilili pod pretvezo. Izvajalci del niso bili poplačani, zvrstili so se že vsaj trije lastniki. Poleg vlaganja v ponovno rojstvo Koble in reševanja enega hotela z nasedlo investicijo v Bohinjski Bistrici bi morali razmišljati širše za celoten Bohinjski kot, reševati in razmišljati bi morali še prek hriba tudi o smučišču Kaninu in Bovcu. Zavedati se moramo, da so to lepe doline, ampak ljudje tam nimajo velike izbire za delo in že dolgo niso vsi pastirci, ki pijejo samo mleko kot v Kekcu. Ti ljudje imajo svoje družine, za katere morajo poskrbeti, ali pa se bodo ta območja demografsko še naprej praznila.
Če smo dovolili, da so naši vrli strokovnjaki za gospodarstvo, ladjarstvo in turizem igrali monopoli in se polastili hotelov, ki jih niso znali oživeti, moramo storjene napake popraviti. Turizem smo ljudje, kot nas je ozaveščal nekoč legendarni Lipov list. Turizem pa je še veliko več kot zarjavela žičnica ali hotel, ki mu pušča streha, lepo jezero in kremna rezina, ki je morda edina stalnica v našem turizmu.
Zemljišča za turistično dejavnost v demografsko ogroženih dolinah bi morala pripadati lokalni skupnosti, ki bi jih dala v najem za simbolično ceno en evro za 99 let investitorjem, ki bodo zgradili novo infrastrukturo in dejavnost znali upravljati.
Možnost je, da privabimo prestižne hotelske verige ali arabski, izraelski, turški, ruski, kitajski kapital, investitorje, ki, priznajmo, nimajo kaj prida izkušenj z zimskim turizmom, in upajmo, da nam bodo spet vzpostavili turizem na sončni strani Alp.
Druga možnost je skladna organska rast iz majhne vaške gostilnice, ki oddaja le dve sobi, in s predanim delom, srečo in zaupanjem lokalnih bankirjev zgradi v dveh ali treh generacijah nekaj hotelov, ki jih dopolni in razširi tudi na upravljanje več deset hotelov v regiji.
Primer je zgodba južnotirolskega Falkensteinerja, ki uspešno razvija mrežo »city« poslovnih hotelov, poleg tega pa še mrežo hotelov za družinski oddih pozimi in poleti na do zdaj nerazvitih smučarskih destilacijah, kakršne so v Srbiji in na hrvaški obali.
Investitorji so povezavo med Koblo in Sorico poimenovali smučišča Bohinj 2864, kar je zavajajoče za gosta, ki misli, da gre za visokogorsko smučišče. V Bohinju se ne smuča do višine Triglava, razen morda kakšen ekstremni turni smučar. Na smučišču Merano 2000 so proge na več kot 2000 metrih. Slovenski investitor trdi, da je iskal tuji italijanski partner, prostor za predstavitev svojih izdelkov. Vsi, ki smo kdaj smučali na južnotirolskih smučiščih, vemo, da ima podjetje Leitner v skoraj vsaki južnotirolski vasi arzenal žičnic in ni vstopil v posel, da bi si postavil svoj Expo na Sorici.
Kako preživeti
Nosilec ideje in dobavitelj sta se odločila za vizijo, kjer sta izdelala načrte in iščeta investitorje. Ceno investicije se lahko tudi zviša, če država prispeva 50 odstotkov, nato pa se s tem finančnim vložkom morda lahko poplača vsa gradnja in še kredit za hotel.
Tudi v Italiji je kriza ob idealnih snežnih razmerah in izvrstni kuhinji v zadnjih treh letih zarezala v hotelirski posel. Hoteli se zapirajo po vrsti in menjujejo se lastniki, vsakdo pač ne zna in ne pozna načina, kako preživeti sedem suhih let. Hotel na smučišču nas je lani pričakal z zaprtimi vrati. Hotel je zgradilo veliko gradbeno podjetje, ki je v stečaju. Prav tako še nekaj drugih hotelov v istem kraju na izjemnih lokacijah, ki niso zmogli vračila kreditov. Zavedati se moramo, da je za uspešno turistično zgodbo potrebno veliko več kot igralnica v vsak hotel ali nov direktor. Vzgojiti je treba nove generacije prijaznih in delavnih kadrov.
Ko pa se poruši krhko razmerje med investicijami, prihodki in stroški, pademo v spiralo, ki se ponavadi konča v ruševinah kot, na primer, Hotel Zlatorog v Bohinju ali Riklijev hram na Bledu. Zakon bi moral lokalni skupnosti omogočiti, da po desetih letih ruševine odstrani in zemljišče za simbolično ceno en evro proda novim investitorjem. Če je hotel stara stavba s slabo toplotno izolacijo, razliko v stroških ni mogoče privarčevati pri velikosti »šnicla« ali z odpuščanjem sobarice. Stroški obratovanj in vzdrževanja hotela so ključni za rentabilnost in so lahko tudi do šestkrat višji v slabem hotelu.
Verjamem v institucijo družinski hotel, dokler je genetika in vzgoja družine dovolj močna, da iz generacijo v generacijo nadaljuje uspešno zgodbo z veliko osebnega odrekanja in dela.
Uspešna zgodba je, na primer, avstrijski tirolski Stanglwirt, ki je za goste odprt že 400 let in velja za pravi gostoljubni alpski Disneyland, ki je zrastel iz obcestne gostilne. Ješ »šmorn« in hkrati gledaš skozi okno v hlev, kako molzejo mleko za tvoj kakav.
Nenehno vlagajo v razvoj in izboljšujejo svojo ponudbo, in to že štiristo let. Pri njih ni nič čudnega, če srečaš praktikanta Islandca ali Japonca, da bi se pri njih rad česa naučil. Pri njih so bili prav vsi, ki so kdaj zašli vsaj mimo Avstrije. Od vseh princev in predsednikov, do preprostega popotnika in prva za vsakega najdejo prijazno besedo in mesto. Gost pri njih najde domačnost in pristnost ter hkrati vse potrebno udobje, od heliodroma, spa centra z odprtim zimskim bazenom, igrišča za golf do več pokritih igrišč za tenis, ki so jih skrili v zelene griče, da ne kazijo panorame. Pri nas bi postavili napihnjen balon pred vhod, na hotel pa pritrdili kričeče utripajoče reklame, LED-zaslone, ki bi prenašali nogometno tekmo v alpski raj. Lahko pa »samo« velike plakate za oglaševanje spodnjic ali turistične znamenitosti v drugem kraju, velike več deset kvadratnih metrov, kot je v navadi na fasadi Hotela Krim na Bledu, za prijeten velemestni prvi pozdrav turistu.
Namen tega »fasadnega« oglaševanje verjetno ni, da turist že ob prihodu na turistično destilacijo na prvem križišču spregleda rdečo luč.
Neestetski čut
Mogoče je tudi, da so najemnine za plakatni prostor toliko visoke, da zato v hotelu lahko lažje pokrivajo stroške in gostu ponudijo sveže izstisnjeni pomarančni sok namesto rumeno pobarvane, umetno slajene, za zdravje škodljive in premalo obdavčene pijače. V živalskem svetu to imenujemo mimikrija.
Tega prirojenega neestetskega čuta in nesmiselnosti pri nas ne morejo odpraviti niti gostinske šole in ekonomske fakultete niti kdo drug, pri katerem so se kalili naši turistični strategi in voditelji. Na Bledu se v poslovni šoli IEDC prihodnje leto odpira nov program usposabljanja za menedžerje v turizmu. Šolo poznam in vem, da bo temeljito opravila svoje delo. Toda, da bi imela šola renomé in reference, bomo morali svoje delo opraviti tudi državljani in država ter počistiti grehe in nesnage v turizmu. Za nov elan in zagon bo nemara treba posneti tudi nadaljevanje »lipovega lista«.
––––––
Andrej Čufer, u. d. i. a. MBA
