Tiskane izdaje
Kot dominantna osebnost nemške in evropske politike več kot štiri desetletja druge polovice 20. stoletja je Helmut Kohl, bolj kot katerikoli drug nemški politik v povojni zgodovini, vplival in odločilno zaznamoval Evropo in Nemčijo. Pri tem je bila ključna njegova osebna izkušnja in tragedija druge svetovne vojne. Njegov brat Walter je padel kot 18-letni vojak v nemški vojski, Helmut pa je le pet tednov pred porazom nacizma kot 15-letni deček prisegel zvestobo rajhu in se že kmalu po tem znašel v skupini nekdanjih vojakov, ki so pešačili domov. Ta izkušnja in porušena, travmatizirana povojna Nemčija sta ga zaznamovali za vse življenje. Zaznamovali sta Kohlovo celotno politično filozofijo in delovanje v Nemčiji in v Evropi. Njegov preprosti stavek: »Nie wieder Krieg!« (Nikoli več vojne!) opiše vse razumevanje in delovanje tega političnega velikana. Orjaka iz Oggersheima, kot so mu, nekoliko zaničljivo, dali vzdevek tako njegovi privrženci kot zlasti nasprotniki, ki jih v Kohlovi karieri ni manjkalo. Največ jih je bilo, kot je običaj, ravno v njegovih vrstah.
Bil je tako eden redkih povojnih evropskih državnikov, ki so svoje celotno delovanje, tako v Nemčiji kot predvsem in zlasti v Evropi, postavili v okvir lastne izkušnje druge svetovne vojne. Pri tem je to izkušnjo jemal skrajno resno in je stavek Nikoli več! vzel za svoj modus operandi. Težko bi našli primerljivega evropskega državnika po vojni, ki ga je v političnem delovanju osebna izkušnja vojne tako močno zaznamovala in ki bi si prav zaradi tega tako močno prizadeval za združeno Evropo, evropsko Nemčijo in mir. Ne Adenauer ne de Gaulle nista imela tako travmatične osebne izkušnje. Upravičeno ga lahko postavimo ob bok obema velikima državnikoma.
Znotraj nemške politike poznih 50. in 60. let Helmutu Kohlu, z vztrajnim delom na terenu in uspešnim pletenjem mreže poznanstev, uspevajo politični preboji. Leta 1969 postane predsednik zvezne dežele Porenje - Pfalško in s tem najmlajši predsednik kakšne nemške zvezne dežele sploh. Začne pohod na Bonn. Še istega leta je izvoljen v predsedstvo CDU. Kohlova pot do mesta zveznega kanclerja pa je strma in polna pasti. Predvsem te prihajajo iz njegove lastne stranke in posebej sestrske CSU, ki pod legendarnim Franzem Josefom Straussom v Kohlu vidi potencialnega pretendenta na kanclerstvo, o samem Kohlu pa misli vse najslabše. Tudi mnogi iz CDU dvomijo o njem. Že kot kanclerju mu vedno znova napovedujejo konec, vendar vedno znova preživi. Kohlu s spretnim taktiziranjem in vzdrževanjem poznanstev, zaradi odličnega odnosa s šefom FDP Hans-Dietrichom Genscherjem ter vpogleda v svojo CDU, uspe velik skok. Vlada socialista Helmuta Schmidta, ki je v koaliciji s FDP notranje načeta in razklana predvsem zaradi gospodarskih vprašanj in namestitve raket srednjega dosega pershing, predvsem pa zaradi spletk znotraj SPD, pade na podlagi konstruktivne nezaupnice. FDP zamenja partnerja, Kohl postane kancler. In to ostane celih 16 let. Začne se Kohlova vladavina.
Govor o združitvi
Zgodovinska ura za Kohla pride ob prvih porušenih kosih opeke iz berlinskega zidu 9. novembra 1989. Novica ga doleti med uradnim obiskom v Varšavi. Kohl kot zgodovinar ve, da se zgodovina ne načrtuje, ampak se zgodi. Intuicija mu govori, da je to njegova ura. Obisk v Varšavi predčasno konča. Prileti v Berlin, kjer spregovori na trgu pred mestno hišo. Ve, da je na poti v zgodovinske knjige. Vendar ta pot na začetku nikakor ni lahka. Govor spremljajo žvižgi, nihče ne ve, kakšna naj bi bila združitev, intimno si je večina Zahodnih Nemcev niti ne želi. Nemška SPD ji nasprotuje z idejami o konfederaciji. Posebno vprašanje je nasprotovanje partnerjev. Bolj kot v Moskvi se zadržki in nasprotovanja pojavljajo v Parizu in Londonu. Kako skeptičen je bil Pariz do nemške združitve, pove dejstvo, da François Mitterrand na zasebni večerji s tedaj novim ameriškim predsednikom Georgeem H. W. Bushem 20. maja 1989 v Kennebunkportu navede dva vzroka, ki lahko privedeta do nove vojne v Evropi. Prvi je, da se Zahodna Nemčija odloči za jedrsko orožje, drugi je združitev Nemčije.
Piše se maj 1989. Pol leta kasneje pade berlinski zid, in v letu in pol bo Nemčija združena! Da bi razumeli pot do združitve in s tem Kohlovo dokončno umestitev kot zgodovinske osebnosti, je treba razumeti okoliščine. Združitev se seveda ni zgodila čez noč in ni bila nepričakovana. Zgodila pa se je bistveno prej, kot je kdorkoli pričakoval. V skladu s prej omenjeno maksimo, da se zgodovina zgodi, in ne načrtuje.
Močni zavezniki
Odločilni premiki se najprej zgodijo po srečanju Kohla in Gorbačova. Oba najdeta drug drugega. Zakaj Gorbačov privoli v nemško združitev, ostaja vprašanje. Najbliže je teza, da je v močni Nemčiji prepoznal partnerico za svoje reformne podvige in za dolgoročno naravnano tesno sodelovanje Nemčije in Rusije. O tem leta kasneje obširno govori Kohlovemu zaupniku Horstu Teltschiku. Še odločilnejši premik, ki pomaga Kohlu, se zgodi v ZDA, kjer postane predsednik George Bush starejši. Medtem ko imata Kohl in Reagan korektne odnose, sta z Bushem stara znanca. Sta v stalnih stikih. Bush v Kohlu vidi pravega atlanticista in najmočnejši branik. Busheva administracija prevzame projekt združitve Nemčij kot svoj program. V začetku celo bolj kot bonski vladni aparat.
Leta kasneje Kohl pove, da je rojen pod srečno zvezdo in da je verjetno najsrečnejši kancler v nemški zgodovini. Verjetno je s tem mislil tudi na okoliščine, ki so mu v tistem težkem letu pomagale do tako hitre in mirne združitve.
Nesporno je, da združitev Nemčije nosi Kohlov pečat. Ne glede na intuicijo in okoliščine je prav Kohlova aktivnost, z močno podporo predsednika ZDA ter prijateljevanjem z Gorbačovom in Ševardnadzejem, privedla do mirne združitve. Upravičeno lahko sklepamo, da bi se zadeve izšle bistveno drugače, če bi v Bonnu takrat sedel kakšen drug kancler. SPD je še v mesecih po padcu zidu govorila o potrebi po konfederativni Nemčiji. S svojim razumevanjem Nemčije in izkušnjo vojne je svojim argumentom dajal kredibilnost. K temu je treba dodati Kohlov slog delovanja v politiki, ki jo je v zrelih letih kanclerstva izvajal bolj ali manj enako kot na začetku svoje kariere v mestnem svetu Ludwigshafna. Ljudi je znal pridobiti s preprostim slogom ob dobrem vinu in hrani.
Združena Evropa med Parizom in Berlinom
Drugi Kohlov zgodovinski dosežek je evropsko združevanje in povezovanje. Temeljilo je na čvrsti osi Pariz–Berlin, ki jo je začrtal Adenauer. Kohl jo je nadgradil. Bila je osnova njegovega celotnega evropskega projekta. Že dan po svoji izvolitvi v bundestagu 3. oktobra 1982 odleti na prvo srečanje z Mitterrandom, kjer mu v pogovoru pove, da je verjetno zadnji nemški proevropski kancler.
Gorbačov v svojih spominih opiše, da mu je Kohl ob srečanju leta 1989 omenil, da sta se z Mitterrandom do tedaj sestala 68-krat. Oba sta ključen duo, ki spremeni podobo Evrope in položi temelje gospodarske in monetarne unije.
Kohl je pri tem povezal združitev Nemčije in združevanje Evrope, saj je uvidel, da bo Nemčija lahko združena samo v združenih državah Evrope, ki jih Kohl omenja že precej zgodaj. Potrebo po skupnem trgu, skupni valuti in procesu vedno tesnejšega združevanja je najbolj odločno in vneto zagovarjal prav on. Bolj iskreno in odkrito kot njegov francoski kolega. Upamo si trditi, da brez Kohla danes ne bi bilo niti gospodarske, niti monetarne unije, niti skupne zunanje politike, Unija pa bi bila tako danes bistveno bolj oslabljena.
Slovenski odnos do Kohla je poseben, kar je zaradi njegove vloge pri mednarodnem priznanju razumljivo. Treba je povedati, da se Kohl skozi zgodnje obdobje jugoslovanske krize, vse od leta 1987 pa do konca 1990, z njo ni posebej ukvarjal. Za to obstajata dva razloga. Prvič, projekt združevanja Nemčije je bil zanj v tistem času preveč pomemben. Na drugi strani je vzporedno potekal proces okrepljenega evropskega združevanja in zaključka pogajanj, finale pa je bil že zgodaj načrtovan v Maastrichtu za konec leta 1991. Ti dejstvi sta Kohla odvračali od tesnejšega vpletanja v jugoslovansko vprašanje, saj je to vedno bolj grozilo, da razdeli evropske partnerje, ki so prav tedaj potrebovali enotnost.
Šele s krvavim nadaljevanjem krize in izbruhom vojne v Sloveniji Kohl aktivno poseže v krizo. Tudi tukaj se najprej pojavi strah, da se jugoslovanski scenarij lahko ponovi v Sovjetski zvezi. Kohl zatem najbolj odločno in vneto stopi, znotraj takrat še Evropske skupnosti, na stran Slovenije in njenega mednarodnega priznanja. Pri tem so bile nesporno ključne modra politika tedanjega slovenskega vodstva, skupna politična bližina s tedanjo vlado in tudi odlične povezave ozkega kroga nekaterih slovenskih gospodarstvenikov z vrhom nemške liberalne demokracije in s tem z Genscherjem. Hrvaško Kohl prav tako podpira, vendar se mu pri tem poraja veliko dvomov. Tudi tukaj velja teza, da bi se za Slovenijo zadeve lahko obrnile zelo drugače, če v tistem trenutku v Bonnu ne bi bilo Helmuta Kohla. Posebej če vemo, kot izhaja iz pričevanj sodobnikov, medijskih poročanj in arhivov, da so evropske socialdemokratske stranke, posebno nemška, francoska in avstrijska, na začetku nasprotovale priznanju. Kohl je zato tudi za Slovenijo najpomembnejši podpornik v njenih začetkih. Je zgodovinska osebnost stoletja. Mogoče bi bil ustrezen premislek, da po njem poimenujemo katero od ulic ali trgov v prestolnici.
Vizionarji,
Aleksander Geržina,
zgodovinar in diplomat, nekdanji veleposlanik v Avstriji in pri OZN na Dunaju
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
