Tiskane izdaje
Hillary Clinton je spet vznejevoljila veliko ljudi. Pred kratkim je v nekem intervjuju izjavila, da sta bila z možem »na robu bankrota«, ko sta zapustila Belo hišo. V časopisih so se zato pojavili neprijetni naslovi, denimo: Bill Clinton pravi, da Hillary ni izgubila stika z realnostjo.
Zaradi spodrsljaja so ju začeli napadati tudi republikanci in počeli prav to, kar so pogosto počeli vsi kritiki bogatih kandidatov obeh največjih ameriških strank (vsi strankarski kandidati so namreč vedno tudi bogati ljudje), vse odkar je George H. W. Bush v supermarketu izjavil, da je navdušen nad elektronskim bralnikom cen.
Morda bi lahko pričakovali, da bodo ljudje bolj razumevajoči do težav Hillary Clinton, prve žene in matere, ki ima veliko možnosti, da zasede predsedniški položaj. Vendar je prejšnji teden spet naredila enako napako, ko je za The Guardian izjavila, da »v nasprotju z drugimi ljudmi, ki imajo veliko denarja«, ona in njen mož »plačujeta navadne davke od dohodka«, svoje bogastvo pa sta pridobila samo »s trdim delom«.
Podporniki Clintonove so upravičeno zaskrbljeni zaradi njenega neprimernega nadutega vedenja. Njena prednost pri morebitni kandidaturi bi morala biti prav njena priljubljenost med volivkami, saj ta velja za odločilno prednost za demokrate na državnih volitvah. Če bi Al Gore ohranil podporo med ženskami, kot je to uspelo Billu Clintonu na predsedniških volitvah leta 1992 in 1996, vrhovnemu sodišču leta 2000 ne bi bilo treba odločati o rezultatih volitev, na katerih se je Gore pomeril z Georgeom W. Bushem. Hillary Clinton je zbrala več milijonov dolarjev, ker je dovolj prepričljivo pokazala, da ji lahko uspe izkoristiti to tradicionalno prednost demokratov.
Zastarela, nepomembna
Razmišljanje Clintonove, kakor sem zapisala v kritični oceni njene biografije HRC, s katero se pripravlja na predsedniško kampanjo, pogosto odvrne ženske zaradi neprimernega načina izražanja njenih stališč in neustreznega opisovanja tega, kar bi rada dosegla. Svoja prizadevanja predstavlja z zastarelo, nepomembno in nezanimivo retoriko. Slikovno plat knjige HRC sestavljajo fotografije žensk iz njenega nekdanjega osebja, kakor da ne bi vedela, da fotografije s predstavniki enega samega spola – ali ene same rase – žalijo sodobne razmišljajoče ljudi.
Prav tako se zdi, da je prepričana, da volivke v njej vidijo poosebitev njihovih lastnih prizadevanj in da bodo navdušeno vzklikale, ko bo takrat, ko bo postala ameriška predsednica, namesto njih razbila še zadnje družbene predsodke. Toda ameriške ženske zelo dobro vedo, za kaj si morajo nenehno prizadevati: za plačilo računov, izobrazbo svojih otrok, odpravo slabega in dragega zdravstvenega sistema itd. Zanima jih kandidat – ne glede na to, ali je moški ali ženska –, ki bo pomagal odpraviti njihove življenjske težave, zato jih ne more prepričati ženska, ki predvideva, da pasivno kakor ovce čakajo na nekakšno Ivano Orleansko, ki bo »manjvrednim« ženskam pomenila to, čemur jungovski psihologi pravijo »ego-ideal«.
Tudi izraz »razbijanje predsodkov« zveni preveč naduto, saj je značilen za boj maloštevilnih strokovnjakinj, ki se morajo dokazovati v svetu velikih podjetij. Večina Američank ima dovolj težav, ko garajo v tovarnah, čakajo v vrstah za brezposelne ali prejemajo minimalno plačo za delo v trgovini Walmart; kadar ženske iz delavskega razreda slišijo nekdanjo odvetnico iz velikega podjetja govoriti o razbijanju predsodkov, se ne poistovetijo z njo zaradi tega, ker je ženska, ampak pomislijo na razredne razlike, ki so se še povečale, odkar je izraz postal priljubljen v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Kljub temu Clintonova še naprej pripoveduje svojim volivkam, da pripada enemu odstotku prebivalstva, in to omenja celo kot osrednje sporočilo svoje kampanje.
Svoje morebitne volivke dodatno odvrača tudi tako, da poskuša biti popolna. Njeni svetovalci so prepričani, da je pri njeni strategiji najpomembneje to, da nikoli ne pokaže svojih pomanjkljivosti. Tako se je vedla med škandalom z Monico Lewinsky, ki predvidljivo spet vzbuja pozornost, saj se je Lewinskyjeva spet odločila (ne moremo vedeti, ali je bila njena odločitev premišljeno načrtovana ali ne) govoriti o tem škandalu. Eden od svetovalcev Clintonove mi je med televizijskim pogovorom povedal, da Clintonova namenoma ni govorila o svojem trpljenju, saj bi bila to »največja tiskovna konferenca vseh časov«.
Neodkritost in skrivanje osebnih pomanjkljivosti
Morda je imel prav, vendar je to kljub temu slab nasvet. Z odločitvijo o tem, da nikoli ne bo pokazala svojih šibkih točk in odkrito spregovorila o svojem trpljenju ali o kakršnih koli pomanjkljivostih v svojem življenju, je drugim omogočila, da so nenehno širili škodljive in sovražne zgodbe o njej. Če bi priredila tiskovno konferenco in, denimo, povedala, da »se počuti tako, kakor bi se počutil vsi drugi v njenem položaju, zato prosi, naj spoštujejo njeno zasebnost in zasebnost njene družine, ki se poskuša prebiti skozi težko obdobje«, bi se ljudje precej manj časa ukvarjali s škandalom in hitreje pozabili nanj.
Toda pri perfekcionizmu Clintonove se je še pomembneje vprašati, kako bo vplival na njeno morebitno vlogo voditeljice svobodnega sveta. Dohodkovne razlike v Ameriki so čedalje večje, zato bi se morali vprašati, ali ne dela predsedniški kandidat pravzaprav resne politične napake, če ne zna dovolj obzirno spregovoriti o bogastvu in revščini. In če upoštevamo čedalje bolj prikrito delovanje ameriške vlade in čedalje več skritih zakonov, ali nismo upravičeno zaskrbljeni, kadar predsedniški kandidat ne omenja svojih napak in pomanjkljivosti?
Kampanja Hillary Clinton je bila leta 2008 zelo slabo pripravljena, zato je demokratska stranka za predsedniškega kandidata izbrala Baracka Obamo. Leta 2016 bi demokratska stranka morda lahko predlagala Clintonovo, toda ko se bo Clintonova na volitvah pomerila z republikanskim kandidatom, se bo morda morala še enkrat sprijazniti z neprijetno realnostjo.
***
Project Syndicate, 2014
Naomi Wolf je politična aktivistka in družbena kritičarka
